Bi prenesli kozerijo, eno tako drobno »strokovno« kozerijo o tem našem ljubem pravno-upravnem vsakdanjiku, če ste denimo pri gasilcih ali če v domačem kulturnem, hortikulturnem, v športnem ali turističnem društvu (ali pa, navsezadnje, v vašem Slovenskem veganskem društvu) letos spet zmanjkuje denarja? Poskusili ste in postrgali, kjer je bilo le mogoče …

Če začnemo na začetku: ko želimo odgovoriti na zgoraj postavljeno vprašanje, torej, kdaj občina lahko sofinancira delovanje društva in kdaj ne, je treba v osnovi, in če smo seveda resni, poznati zakonitosti, povezane z odločanjem o porabi proračunskih sredstev občine.

Splošni akt občine kot temelj
Nadalje se je na naših, zgledno urejenih prostorih mogoče strinjati, da gre pri odločanju, ali je denar iz občinskega proračuna mogoče nameniti tudi društvu, za upravno zadevo, temelj za morebitno donacijo ali sofinanciranje dejavnosti pa je splošni akt občine. V njem je opredeljena vsebina konkretne pravice (na primer donacije), prav tako so v njem določeni merila in pogoji za priznanje te pravice. Uuuf, tako, pa je le šlo: »strokovno«, vse lepo po vrsti in prav od začetka …

Javni interes in smotrna poraba javnih sredstev
No, in če zdaj nadaljujemo: ob tem, ko poskrbimo za zakonitost priznavanja pravic, torej za zakonito podeljevanje sredstev iz občinskega proračuna, ves čas mislimo tudi na korist, na javno korist. Pri tem pa, gotovo se strinjate, nam je v pomoč upravni postopek, ki je namenjen varstvu javne koristi!
Z njim, torej z upravnim postopkom, bi bilo vse lepo in prav, zamišljen je tudi zelo natančno, če ne bi bilo vse tako zelo težko v praksi.

Primeri iz prakse
V praksi, v živem življenju (sploh v birokratskem), se ponavadi vse zelo zaplete, stvari se samo in še bolj zapletajo, kot na primer v spodnjem primeru:

Občina je na vlogah več prijaviteljev (npr. društev in javnih zavodov, ki delujejo na njenem območju), s katerimi ti sodelujejo na javnem razpisu drugega organa, potrdila, da je njihovo delovanje v javnem interesu oziroma da bo sofinancirala izvajanje njihovega programa (npr. na socialnem ali podobnem področju). Prijavitelj, katerega vloga za sofinanciranje ni bila potrjena, pa je vložil pritožbo. Z dopisom, ki ga je podpisal župan, mu je bilo pojasnjeno, da občina programa ne bo sofinancirala, ker pritožnik storitve ponuja na trgu. Pritožnik in pristojni inšpektorat zahtevata, da se o pritožbi odloči s konkretnim upravnim aktom. Ker občina meni, da obravnavana zadeva ni upravna zadeva, se porajajo dileme, in sicer zlasti: 1. na podlagi katerega predpisa je mogoče izdati zahtevani akt, 2. katera vprašanja mora urediti predpis, 3. ali naj se pritožba zavrne kot neutemeljena, 4. kaj naj vsebuje pouk o pravnem sredstvu? (iz knjige Upravno-procesne dileme 3 v posebnih upravnih postopkih, Primer 2, str. 102–105)

In kako zdaj razumeti ta primer, predvsem pa, kako se iz tega rešiti? Vsaj dve možnosti sta. Najprej, in skoraj bi bilo mogoče pritrditi – edino beg je rešitev …
Ali pa si pomagamo z literaturo (z zakonsko in podzakonsko, s priročniško, z nasvetno, vsekakor s strokovno literaturo): če snov naštudiramo temeljito in poglobljeno, ni vrag, da ne bi razumeli (če smo v društvu), zakaj ni denarja, in da ne bi, na drugi strani, odločno ukrepali – dileme, probleme, zaplete bomo kot »odločevalci« na občini reševali gladko in tekoče!

Vir: Uradni list RS, Martina Oberman Žnidarčič