V 8. točki prvega odstavka 15. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN, Uradni list RS, št. 43/11, 60/11 – ZTP-D, 63/13, 90/14 – ZDU-1I in 60/17) je določeno, da je potrdilo o plačilu takse iz prvega, drugega, tretjega ali četrtega odstavka 71. člena ZPVPJN obvezna sestavina zahtevka za revizijo. 

Peti odstavek 71. člena določa, da v posameznem primeru višino takse določi naročnik, taksa pa se plača na ustrezen podračun, ki je v skladu s predpisom, ki ureja podračune ter način plačevanja obveznih dajatev in drugih javnofinančnih prihodkov, odprt pri Banki Slovenije za namen plačila taks za predrevizijski in revizijski postopek. V praksi se zahtevki za revizijo velikokrat vlagajo zadnji dan roka, zato se zastavlja vprašanje, ali je kot dokazilo o plačilu takse ustrezno potrdilo banke, iz katerega izhaja, da je bil nalog za plačilo takse poslan in čaka na izvedbo, plačilo pa je izvedeno naslednji dan po vložitvi zahtevka za revizijo.

Državna revizijska komisija je v sklepu št. 018-105/2019-7 z dne 23. julija 2019 obravnavala primer, ko je vlagatelj zadnji dan poteka roka za vložitev zahtevka za revizijo predložil dokazilo o čakajočem plačilu takse z dne 10. junija 2019, plačilo pa je bilo izvršeno šele naslednji dan. Naročnik je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrgel, ker taksa ni bila plačana ob vložitvi, vlagatelj pa je vložil pritožbo, v kateri je navajal, da je iz potrdila, ki ga je priložil zahtevku za revizijo, razvidno, da je takso plačal 10. junija 2019, in sicer tako, da je na organizacijo za plačilni promet tega dne dal nalog za plačilo. Naročnikovo stališče, na podlagi katerega je zahtevek za revizijo zavrgel, ker je Ministrstvo za finance denar prejelo šele naslednji dan (tj. 11. junija 2019), je vlagatelj izpodbijal v pritožbi kot napačno, nezakonito in nelogično. Glede vprašanja, kdaj se šteje, da je taksa plačana – ob oddaji naloga ali ob prejemu plačila, je vlagatelj opozoril na določilo 6.b člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, 97/10, 63/13, 58/14 – odl. US, 19/15 – odl. US, 30/16, 10/17 – ZPP-E, 11/18 – ZIZ-L in 35/18 – odl. US) in predlagal njegovo smiselno uporabo tudi v (pred)revizijskem postopku.

Državna revizijska komisija je v svoji odločitvi, s katero je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila, navedla, da se Zakon o sodnih taksah, na katerega se sklicuje vlagatelj, v revizijskem in predrevizijskem postopku ne uporablja (v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN se v predrevizijskem, revizijskem in pritožbenem postopku glede vprašanj, ki jih ta zakon ne ureja, uporablja Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.), ne pa tudi Zakon o sodnih taksah). Državna revizijska komisija je ugotovila, da je vlagatelj priložil zahtevku za revizijo dokazilo Banke Intesa Sanpaolo d. d. o posredovanju plačilnega naloga (čakajoča plačila (2)) za plačilo na račun prejemnika. Iz kopije dokazila je razvidno, da je namen navedene transakcije plačilo »takse za postopek javnega naročanja« (konkretno: »zahtevek za revizijo JN 01/2019-G-M za sklop 1 in sklop 2«), da višina zneska ustreza znesku, ki ga je naročnik navedel v pravnem pouku odločitve o oddaji naročila, in da je skladno s pravnim poukom naveden tudi transakcijski račun prejemnika plačila, kateremu naj bo znesek nakazan. Vendar pa je iz istega dokumenta razvidno tudi, da je bil nalog za plačilo banki vnesen dne 10. junija 2019 (tj. zadnji dan poteka roka za vložitev zahtevka za revizijo), in sicer ob 16.11, in je imel ob oddaji naloga status »čaka na obdelavo«. Kot je razvidno iz veljavnega Urnika izvrševanja plačilnih transakcij Banke Intesa Sanpaolo d. d., ki je dostopen na njenih spletnih straneh, so domače plačilne transakcije (plačilni nalog do 50.000,00 EUR za plačilo na račun pri drugi banki), za katere je bil plačilni nalog posredovan preko Poslovne banke IN, izvršene še isti dan do 16.00. Ker je vlagatelj posredoval nalog banki po 16.00 (torej izven urnika izvrševanja plačilnih transakcij), je banka plačilni nalog izvršila šele naslednji dan (11. junij 2019) – torej potem, ko je že potekel skrajni rok za vložitev zahtevka za revizijo. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je Državna revizijska komisija pritrdila naročniku, ki je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel, da na dan poteka roka za vložitev zahtevka za revizijo taksa (še) ni bila plačana in da je bilo plačilo takse opravljeno šele naslednji dan, torej prepozno.

Glede na navedeno stališče Državne revizijske komisije je bolje, da vlagatelj, četudi ni prepričan, ali bo zahtevek za revizijo vložil ali ne, takso plača, še preden vloži zahtevek za revizijo. Če bi se vlagatelj namreč po plačilu takse odločil, da zahtevka za revizijo ne bo vložil, ima pravico na podlagi 72. člena ZPVPJN zahtevati vračilo takse. Zahtevek mora vlagatelj vložiti na Državno revizijsko komisijo v desetih delovnih dneh od plačila takse.

Pridružite se nam na že 8. Kongresu javnega naročanja, na katerem bo predstavljena nova zakonodaja ter praksa Državne revizijske komisije in Sodišča EU.

Vir: Maja Prebil, odvetnica