Teoretična zasnova

Med najpomembnejšimi prispevki nove knjige Pravna argumentacija v teoriji in praksi se zdi metoda integralne rekonstrukcije ali analize pravne argumentacije. V delu sta predstavljeni tako njena teoretična podlaga kot praktična uporaba. Tovrstna integralna metoda črpa iz zgodovinskega izročila treh vrst argumentacije ali utemeljevanja trditev, odločitev ali stališč: logičnega, dialektičnega in retoričnega, o katerih je pisal že Aristotel in so – vsak zase, posamično – prevladovali v določenih zgodovinskih obdobjih.

Vse tri tipične poglede na argumentacijo pa lahko upoštevamo tudi hkrati, integralno, pri čemer so medsebojno neločljivo povezani, prepleteni v nekakšno integralno zaporedje koncentričnih krogov, kjer širši krog dopolnjuje ožjega, tako da na koncu dobimo celovito sliko argumentacije v posameznem primeru. Vsakršen ožji pogled bi lahko pomenil preveliko redukcijo.

Logični pristop k utemeljevanju se zdi najožji, saj bolj ali manj sledi formalni logiki, ki pa prinaša najtrdnejše osnove racionalnega mišljenja. To je nekakšen skelet argumentacije, ki se osredinja okoli premis v argumentu. Dialektičen pristop ne pomeni le razpravne dimenzije argumentacije, temveč tudi neformalno logiko kot »malo logiko«, ki je primerna za argumentacijo v realnem življenju (za razliko od umetnega jezika formalne logike). V realnem življenju dialektični način utemeljuje izbiro premis v logičnem pristopu. Navsezadnje retoričen pristop – pod pogojem, da retoriko razumemo hevristično (kot njeno vrednostno poanto), ne eristično (kot »manipulacijo«) – prinaša najširšo obliko utemeljevanja in pomaga utemeljiti sam dialektični nivo argumenta. Tako kot je splošna teorija argumentacije uporabna za pravo in pravno argumentacijo, seveda z določenimi posebnostmi, ki veljajo za specifično področje argumentiranja, je nadvse uporabna tudi integralna metoda argumentacije.

Logičen vidik utemeljevanja je v pravu primeren za t. i. lahke primere, pri katerih gre za notranje utemeljevanje odločitve – tj. same premise. Izbira premis v pravnem argumentu je v nadvse enostavnem primeru sama po sebi razvidna. V težjem primeru, katerega rešitev ni (vnaprej) povsem jasna, je že treba bolj utemeljevati v smislu dialektičnega utemeljevanja – sem bi šteli dokazna sredstva glede dokazovanja dejstev in neobvezne razlagalne argumente glede pravnih norm. Toda v posebno težkih primerih, kot so navadno primeri v ustavnem sodstvu, ni povsem jasno, zakaj je bila uporabljena določena dialektična utemeljitev, namesto neke druge, kar pa nam pomaga utemeljiti retorični nivo.

Integralnost teh treh vidikov je v tem, da vsak širši v sebi zajema ožjega in ga dodatno utemeljuje. Tako bomo v neki odločitvi ustavnega sodišča (v kakšnem posebej težkem primeru) navadno našli vse tri vidike argumentacije.

Praktična izpeljava

Uporabo zgoraj teoretično podprte zasnove integralne analize pravne argumentacije prikažemo na praktičnem primeru s področja ustavnega sodstva. Gre za posebej težak primer s področja obvladovanja epidemije covid-19, ki je še vedno aktualen. V zadevi št. U-I-79/20 z dne 13. 5. 2021 je Ustavno sodišče RS ugotovilo neskladnost določenih delov Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) ter razveljavilo kopico odlokov Vlade RS, ki so začasno prepovedovali oziroma omejevali gibanje in zbiranje ljudi na javnih mestih in površinah.  

Po integralni metodi analize ali rekonstrukcije pravne argumentacije neke pravne odločitve se bomo najprej vprašali, kakšna je logična utemeljitev. Ta se nanaša na premise argumentov oziroma okvira odločanja. V ustavnem sodstvu je spodnja premisa logičnega deduktivnega silogizma pravna norma, ki je izpodbijana kot neskladna z ustavo. V tem primeru je izpodbijan del zakona (ZNB) ter v njegovi povezavi izdani odloki Vlade. Gornja premisa je 120. člen Ustave RS oziroma načelo legalitete pri delovanju upravnih organov, ki pravi, da morajo biti ti vezani z ustavno in zakonsko podlago ter na njun okvir. Po mnenju Ustavnega sodišča RS Vlada RS za sprejem omenjenih odlokov ni imela zadostne vsebinske podlage v ZNB. Poleg in v zvezi z 120. členom Ustave RS sta bila na gornji premisi upoštevana tudi 32. člen Ustave RS glede omejevanja gibanja in 42. člen Ustave RS glede omejevanja javnega zbiranja. Sklep, ki je sledil, je bila torej ugotovitev neustavnosti dela ZNB in razveljavitev omenjenih odlokov. Takšen logičen okvir obrazložitve je razviden iz izreka in evidenčnega stavka odločitve.

Zakaj pa je bila s strani ustavnih sodnikov izbrana prav takšna zgornja premisa, je bolj razvidno iz dialektičnega dela utemeljevanja, kjer oporna mesta za to ponudi obrazložitev odločitve. V njej se Ustavno sodišče RS na vse načine trudi prepričati, zakaj je bila odločitev primerna. Izbiro premis iz logičnega pristopa kot tistih, ki so bile bistvene pri končni odločitvi, v dialektičnem nivoju argumentacije dodatno utemeljuje z namensko razlago določenih ustavnih členov, ki so narekovali odločitev za uporabo načela legalitete (npr. 87. člena URS). Dodatni argumenti so določena ustavna načela, ki so narekovala izbiro, kot denimo načelo demokratičnosti, načelo pravne države in načelo delitve oblasti. Uporabljena je tudi preambula Ustave, iz katere izhaja primarnost varstva človekovih pravic. Ustavno sodišče RS se sklicuje tudi na primerjalnopravni argument (nemški zakon o nalezljivih boleznih, sprejet posebej za soočanje s covidom-19).

Kljub obsežni, več deset strani dolgi obrazložitvi, bralcu še vedno ni povsem jasno, zakaj prav takšna, in ne drugačna odločitev. V čem je njena logičnost – tj. nujnost. Lahko bi se denimo odločili, kot v nekaj prejšnjih primerih, da imata človekovi pravici do življenja in zdravja prednost pred legalitetnim načelom in da v razmerah, kot so (bile) v Sloveniji, tudi sicer malce bolj ohlapna zakonodaja še daje ustrezno podlago za omejevanje človekovih pravic v vidu varovanja življenja in zdravja ljudi. Navadno bomo v takšnih kontroverznih odločitvah (glasovanje je bilo 5 proti 3) več o vrednostnih podlagah za odločitev spoznali iz ločenih mnenj. Tam ustavni sodniki spregovorijo in nagovorijo njihovo avdienco bolj osebno. Seveda moramo za sklepanje o določenih vrednotah, ki so vodile posameznega sodnika pri odločanju, najti ustrezne sledi v besedilu (tu štejejo tudi retorične figure). V tej odločitvi je bilo kar šest različnih ločenih mnenj, sicer več pritrdilnih kot odklonilnih, in najti je moč kar nekaj vrednot, ki so ustavne sodnike vodile pri njihovih odločitvah.

Avtor: dr. Marko Novak. 

Priporočamo tudi: Brezplačni seminar – Pravna argumentacija v teoriji in praksi, 28. 9. 2021.