Inšpektorji na podlagi in v mejah pooblastila predstojnika obveščajo javnost o svojih ugotovitvah ter ukrepih, če je to potrebno, da se zavarujejo pravice pravnih ali fizičnih oseb, ter v primerih, kadar je to potrebno za zagotovitev spoštovanja pravnega reda oziroma njihovih odločb.

Načelo javnosti po vsebini ne spada toliko v okvir postopkovnih določb kot v okvir materialnih. Zaradi elementov transparentnosti, odzivnosti in nenehnega izboljševanja spada v širši okvir različnih pojmov, ki se nanašajo na »dobro« delovanje državnih organov (angl. good administration, good government, good governance). Gre za samostojno načelo, ki ga ZUP v tej obliki (razen javnosti obravnav ter pregleda spisa in prejemanja obvestil o poteku postopka) ne pozna. Najdemo ga že na ustavni ravni, tj. v 39. členu Ustave RS (informacija javnega značaja) in nadalje v 6. členu ZDU-1 (javnost dela) in 10. členu ZDIJZ (posredovanje informacij javnega značaja v svetovni splet).¹ Toda te določbe so širše in vključujejo na primer tudi dostop do informacij javnega značaja ob aktivnem delovanju, tj. obveščanju s strani uprave, in hkrati lahko tudi bolj specifične (vse informacije javnega značaja izven taksativno določenih izjem v ZDIJZ ne glede na to, ali gre za zavarovanje pravic pravnih ali fizičnih oseb ali ko bi bilo to treba za zagotovitev spoštovanja pravnega reda oziroma njihovih odločb) kot po pravni podlagi ZIN od obravnavanega načela.

Vsebina slednjega se nanaša na nedoločena pravna pojma (»če je to potrebno, da se zavarujejo pravice pravnih ali fizičnih oseb, ter v primerih, kadar je to potrebno za zagotovitev spoštovanja pravnega reda oziroma njihovih odločb«), ki ju zapolnjujejo inšpektorji na podlagi in v mejah pooblastila predstojnika. Ko ugotovijo, da je taka vsebina prisotna v zvezi z nekaterimi področji, zadevami ali že izvedenimi ukrepi, nastopi dolžnost obveščanja javnosti. Ne gre torej za diskrecijsko pravico po (ne)objavi, saj je treba objaviti potrebne informacije, če se predhodno ugotovita oziroma zapolnita omenjena nedoločena pravna pojma z ustrezno vsebino. V skladu z načelom javnosti inšpektorji obveščajo javnost o svojih ugotovitvah ter ukrepih, če je to potrebno za zavarovanje pravice pravnih ali fizičnih oseb, ter v primerih, kadar je to potrebno za zagotovitev spoštovanja pravnega reda oziroma njihovih odločb. Tako je omogočen neposredni stik med delovanjem inšpekcij ter interesom javnosti, da je o kršitvah njihovih pravic oziroma pravnega reda tudi obveščena. To načelo dopolnjuje načelo varstva zasebnih interesov, skupaj pa omogočata uveljavitev sodobnih standardov odprtosti delovanja uprave.

Načelo samostojnosti inšpektorjev pri obveščanju torej ne velja neposredno, ampak v mejah, ki jih določi predstojnik.² Načelo javnosti je na primer v povezavi s potrebo za zavarovanje pravic povezano z ukrepi za varovanje pravic drugih oseb iz 36. člena ZIN. Zavarovanje pravic oseb se lahko izvede tudi tako, da inšpektor objavi oziroma s sklepom odredi objavo svoje odločbe ali njenega povzetka za določen čas na vidnem mestu v poslovnih prostorih zavezanca, na vhodu v te poslovne prostore, v javnih glasilih ali na drug primeren način. Načelo javnosti se ob restriktivni razlagi razume kot post festum odziv na lastne ugotovitve in (že) sprejete ukrepe, vendar bi bilo tako razumevanje načela javnosti preozko. Glede na cilj zagotovitve spoštovanja pravnega reda oziroma inšpekcijskih odločb v povezavi z 11.a členom ZIN (letni program dela) ne napotuje le na javno objavo načrta izvajanja nalog inšpekcijskega nadzora za posamezno leto ali obdobje na spletnih straneh inšpekcije (kar izhaja tudi iz druge točke prvega odstavka 10. člena ZDIJZ), ampak na tako javno objavo, ki je državljanom predvsem takoj in jasno razvidna (ne da bi morali brskati po podstraneh spletne strani posamezne inšpekcije).³ Načrt izvajanja nalog naj bi bil čim bolj enotno pripravljen za vse inšpekcije in s tako obliko podatkov, na podlagi katerih bi se zavarovanje pravnega reda ali spoštovanje odločb dejansko lahko tudi doseglo. Podobno velja tudi za druge načine obveščanja javnosti, tudi v povezavi s preventivnimi ukrepi inšpektorjev ter opozorili iz 33. člena ZIN.

Inšpekcije s ciljem preventivnega ukrepanja odgovarjajo⁴ na pisna vprašanja posameznikov, podjetij in institucij, ki se nanašajo na delovanje inšpekcije (na primer zagotavljanje tehnične in svetovalne podpore zavezancem), prek medijev obveščajo javnost o ugotovljenih nepravilnostih ter o posledicah kršitev zakonov in drugih predpisov (na primer poročilo o izvedbi posebnega nadzora na nekem področju) ter na druge načine delujejo v smislu obveščanja in osveščanja javnosti. Besedna zveza »na druge načine« iz 33. člena ZIN pomeni analogijo intra legem, tj. notranjo praznino, ki jo je predvidel že zakonodajalec in prepustil njeno zapolnitev inšpekcijam. Osveščanje javnosti v povezavi z načelom javnosti in omenjeno analogijo tako lahko poteka na primer z objavo kontrolnih seznamov (angl. checklist) potrebnih korakov pri izvedbi posameznih opravil, z obveščanjem javnosti o spremembah predpisov ter s pravicami in obveznostmi nadzorovanih subjektov, ki izhajajo iz njih, z obveščanjem javnosti o ugotovitvah inšpekcijskega pregleda zaradi obstoja resne nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi, premoženje večje vrednosti, okolja ali rastlinskega ali živalskega življenja ter o ukrepih in dejavnostih, ki se izvajajo za odpravo ali zmanjšanje nevarnosti, ter z obveščanjem o preprečevanju škodljivih posledic, še zlasti če se ugotovi, da obstajajo zgodnji znaki ali zelo verjetna možnost njihovega nastanka, o pravicah prijaviteljev in strank v inšpekcijskih postopkih ter kdaj in kako se ti lahko pritožijo zoper odločitve in ukrepe inšpektorjev v posameznih zadevah inšpekcijskega postopka. Prav tako ni večjih ovir za vzpostavitev javne (spletne) objave smernic, (anonimiziranih) odločb in sklepov, ki jih izdajo inšpektorji, v strojno berljivi obliki, vključno s statistiko prejetih in obravnavanih prijav oziroma zadev (razen dela podatkov, ki so kot izjeme opredeljeni v ZDIJZ), kot to predlaga TIS (2015),⁵ seveda tudi v povezavi z varovanjem poslovne in druge tajnosti ter tajnosti vira iz 16. člena ZIN. Glede na določbo 24. člena ZIN, po kateri mora inšpektor obravnavati prijave, pritožbe, sporočila in druge vloge v zadevah iz svoje pristojnosti ter vlagatelje (le) na njihovo zahtevo obvestiti o svojih ukrepih najpozneje po opravljenem nadzoru in sprejetem zadnjem ukrepu oziroma ustavitvi postopka, bi bilo priporočljivo ta del omenjenega člena poenostaviti (ob še vedno zagotovljeni tajnosti vira) z navedbo ukrepov inšpektorja na spletni stani ob posamezni zadevi. Glej tudi komentar k 24. členu.

¹ ZDU-1: »Uprava je dolžna zagotavljati javnost svojega dela, upoštevaje omejitve, ki izhajajo iz predpisov, ki urejajo varovanje osebnih in tajnih podatkov, ter drugih predpisov.« ZDIJZ: »(1) Vsak organ je dolžan posredovati v svetovni splet naslednje informacije javnega značaja: 1. prečiščena besedila predpisov, ki se nanašajo na delovno področje organa, povezana z državnim registrom predpisov na spletu; 2. programe, strategije, stališča, mnenja in navodila, ki so splošnega pomena ali so pomembna za poslovanje organa s fizičnimi in pravnimi osebami oziroma za odločanje o njihovih pravicah ali obveznostih, študije in druge podobne dokumente, ki se nanašajo na delovno področje organa; 3. predloge predpisov, programov, strategij in drugih podobnih dokumentov, ki se nanašajo na delovno področje organa.«

² Glede na 7. člen ZDU-1, po katerem način poslovanja uprave s strankami, način zagotavljanja obveščenosti javnosti (drugi odstavek 5. člena), način zagotovitve možnosti posredovanja pripomb in kritik, njihovega obravnavanja in odgovarjanja nanje (tretji odstavek 5. člena), poslovanje z dokumentarnim gradivom, poslovni čas, uradne ure v upravi ter druga vprašanja načina delovanja uprave ureja Vlada Republike Slovenije, – na podlagi katerega je bila sprejeta Uredba o upravnem poslovanju – je jasno, da tudi predstojnik (glavni inšpektor oziroma predstojnik organa) pri tem ni popolnoma svoboden.

³ Na to opozarja tudi Transparency International Slovenia v dokumentu Ali so inšpekcijski postopki res transparentni in učinkoviti? (TIS, 2015) in poziva k večji transparentnosti s proaktivno objavo informacij, s preprosto, pregledno in sistematično javno objavo informacij o prejetih prijavah, uvedenih postopkih in izrečenih ukrepih v konkretnih zadevah. Ugotavlja namreč, da je inšpekcijski nadzor za posameznike in širšo javnost nepregleden in zato pogosto tudi neučinkovit.

⁴ V okvir načela javnosti bi lahko šteli tudi obvestila: »[o]bvestilo, s katerim upravni organ stranke ali stranske udeležence seznanja z ugotovitvami postopka, samo po sebi nima pravne narave upravnega akta, s katerim bi že bilo poseženo v njihove pravice ali pravne koristi« (sodba in sklep Upravnega sodišča RS I U 1718/2014 z dne 12. marca 2015).

⁵ Objava anonimiziranih odločb in sklepov kot informacij javnega značaja v svetovni splet bi bila dopustna z upoštevanjem 10. člena ZDIJZ v smislu informacij o svoji dejavnosti ter upravnih in drugih storitvah (peta točka prvega odstavka) oziroma drugih informacij javnega značaja (sedma točka prvega odstavka).

Avtor: dr. Mirko Pečarič, Inšpekcijski nadzor: razprave, sodna praksa in komentar zakona, nova, dopolnjena izdaja, 2024.