SPZ¹ je v poglavju o prenosu v zavarovanje uredil poleg prenosa lastninske pravice v zavarovanje tudi odstop terjatve v zavarovanje.
Po izrecni določbi prvega odstavka 207. člena SPZ je odstop terjatve v zavarovanje (fiduciarna cesija) oblika zavarovanja terjatve, pri kateri odstopnik (cedent) odstopi terjatev prevzemniku (cesionarju). Če ni dogovorjeno drugače, se šteje, da je pridobitelj pridobil terjatev pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. Tudi za fiduciarno cesijo se smiselno uporabljajo določbe o odstopu terjatve (drugi odstavek 207. člena SPZ). Določbi OZ² in SPZ se ne podvajata.

OZ ureja v okviru določbe o odstopu, v zavarovanje posebno obliko zavezovalnega posla,³ medtem ko SPZ govori o razpolagalnem poslu in ga veže na razvezni pogoj, če ni izrecno dogovorjen nepogojni prenos v zavarovanje. Razvezno pogojevanje ustvarja avtomatizem »povratnega prenosa« terjatve, ki je bila odstopljena v zavarovanje. Pravilneje rečeno, odstop preneha učinkovati, če se pogoj izpolni (glej tretji odstavek 59. člena OZ). Razvezni pogoj je torej z domnevo vraščen v razpolagalni pravni posel. Ko odstopnik (cedent oziroma fiduciant) poravna zavarovano terjatev, odstop v zavarovanje preneha učinkovati, kar pomeni, da postane polni imetnik terjatve spet odstopnik.

Razvezni pogoj relativizira neakcesornost pri tem modelu zavarovanja. Ker ob plačilu zavarovane terjatve »pade« v zavarovanje prenesena terjatev avtomatično nazaj na fiducianta, se ustvarijo pravni učinki, kot jih poznamo pri akcesornih oblikah zavarovanja (na primer pri zastavni pravici). Vendar je treba ugotoviti, da niti pri tem modelu fiduciarnega prenosa ni neakcesornost v celoti izključena. Neakcesornost se še vedno kaže pri cesiji zavarovane terjatve, pri kateri v zavarovanje prenesena terjatev ne sledi (ex lege) zavarovani terjatvi.

Pogodbeni stranki lahko oblikujeta tudi nepogojni fiduciarni prenos terjatve, pri katerem ne bo avtomatizma glede povratnega prenosa. V tem primeru bo obstajala obveznost prevzemnika oziroma cesionarja (fiduciarja) po povratnem prenosu terjatve na fiducianta. Ta model fiduciarnega odstopa terjatve je v celoti neakcesoren glede na zavarovano terjatev. Njegova pozitivna odlika pa je zlasti v tem, da ga je mogoče ustanoviti vnaprej (»na zalogo«). Prav tako lahko obstoječi fiduciarni prenos ostane v funkciji zavarovanja tudi za novo terjatev.

Posamezna terjatev pogosto ne bo zadoščala varovalnim interesom kreditodajalca (fiduciarja). Kreditodajalec bo poskušal fiduciarno zavarovanje oblikovati tako, da bo znesek terjatev, ki se odstopajo v zavarovanje, presegal višino odobrenega kredita. Pri fiduciarni cesiji obstajajo namreč različne nevarnosti, ki lahko zelo oslabijo fiduciarjev varovalni položaj. Konstrukcija fiduciarnega zavarovanja je izpostavljena nevarnosti, da bo postal dolžnik konkretne odstopljene terjatve plačilno nesposoben. Prav zato bo v okviru fiduciarne cesije najpogosteje odstopljenih več obstoječih terjatev, ki jih ima fiduciant do svojih različnih dolžnikov. Pogosto pa tudi takšna fiduciarna cesija svežnja obstoječih terjatev ne bo zadoščala, zato se je v poslovni praksi razvila tako imenovanaglobalna cesija, ko fiduciant odstopi fiduciarju v zavarovanje vse obstoječe in prihodnje terjatve iz določenih pravnih razmerij do svojih dolžnikov. S tem se bistveno zmanjša tveganje plačilne nesposobnosti določenih dolžnikov ali tveganje prenehanja določenih terjatve zaradi izpolnitve fiduciantu.

Ker gre pri globalni cesiji predvsem za odstop prihodnjih terjatev, je jasno, da je globalna cesija pretežno (vnaprejšnja) anticipirana cesija, ki pridobi pravne učinke z nastankom konkretnih terjatev. Glede na to, da gre za odstop prihodnjih terjatev, le-te ne morejo biti natančno individualizirane. To je tudi bistvo globalne cesije. Zadostuje, da fiduciarni dogovor vsebuje kriterije za določljivost terjatev, ki se prenašajo (na primer glede na blago, storitev, državo, posameznega dolžnika). Terjatve morajo biti določene bodisi v času sklenitve dogovora bodisi v času njihovega nastanka. Terjatve, ki obstajajo že v času sklepanja fiduciarnega dogovora, morajo biti določene že takrat. Za prihodnje terjatve pa je dovolj, da so določene ob njihovem nastanku oziroma ob prehodu na fiduciarja. Ob sklepanju anticipirane cesije zadostuje torej določljivost,⁴ kar je razumljivo glede na pravno naravo odstopa prihodnjih terjatev. Prav določljivost prihodnjih terjatev je razpoznavni znak globalne cesije. Prevelika strogost z vidika načela specialnosti bi globalne cesije v celoti onemogočila. Tako je omenjeno stvarnopravno načelo v tej zvezi nekoliko omiljeno, vendar le toliko, da ni ogrožena pravna varnost.
Takšno stališče je potrdila tudi sodna praksa: »V konkretnem primeru je družba I. d. d. toženi stranki s Pogodbo (med drugim) odstopila vse bodoče terjatve do svojega dolžnika K. d. o. o., ki jih bo pridobila v zvezi z izvajanjem pogodbe št. IG-1-2008 z dne 12. 8. 2008. Takšna opredelitev bodočih terjatev pa dosega standard določljivosti (v Pogodbi je izrecno opredeljen pravni posel, iz katerega bodo nastale odstopljene terjatve, kot oseba odstopnikovega dolžnika), zato so ji bile veljavno odstopljene v zavarovanje.«⁵

Za zavezovalni pravni posel je jasno, da je lahko sklenjen z vsemi obligacijskopravnimi učinki še pred nastankom terjatve (smiselno drugi odstavek 438. člena OZ). Zavezovalni pravni posel torej ne pridobiva pravnih učinkov pozneje, ampak že takrat, ko je (nepogojno) sklenjen. Pozneje pa nastopijo učinki prenosa terjatev. Tako je mogoče o anticipiranju govoriti le v zvezi s cesijo kot razpolagalnim pravnim poslom. Gre za to, da se izjavi (sklene) vnaprejšnja cesija, ko terjatev še ne obstaja. Dokler terjatev še ni nastala, cedent nima razpolagalnega upravičenja, da bi jo prenesel na tretjega. Nima torej terjatve in s tem tudi ne imetništva nad terjatvijo. Ker cedent ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam, je razumljivo, da s sklepom zavezovalnega pravnega posla in vnaprejšnje (anticipirane) cesije še ne pride do prenosa terjatve. Za sicer poznejše učinke prenosa terjatve zadostuje predhodna sklenitev zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla. Ko terjatev nastane, nastopijo učinki prenosa terjatve. V našem pravu ni zadržkov za odstop prihodnjih terjatev. Tako kot je dopustna običajna cesija prihodnjih terjatev, je dopustna tudi anticipirana fiduciarna cesija prihodnjih terjatev.

Glede učinkov odstopa v zavarovanje v razmerju med fiduciarjem (cesionarjem) in fiduciantovim (cedentovim) dolžnikom je sodna praksa izrekla zelo jasno stališče: »Smisel odstopa terjatve v zavarovanje je v tem, da je dogovorjen zaradi zavarovanja terjatve. Ravno zato ima prevzemnik pravico, da izterja odstopljeno terjatev in iz nje poplača odstopnikov dolg. Posledica odstopa v zavarovanje je prehod terjatve iz premoženja odstopnika v premoženje prevzemnika kot upnika. Posledično (po odstopu terjatve v zavarovanje) je dolžnik zavezan samo novemu upniku. Pravna vez med dolžnikom in starim upnikom je pretrgana in se lahko vzpostavi samo s povratno cesijo.«⁶ 

Več o tej problematiki, zlasti pa o

• zunajsodni uveljavitvi zavarovanja,
• izpodbojnosti anticipiranih fiduciarnih globalnih cesij,
• prepovedi cediranja,
• redukciji presežka pravne oblasti itd.,

boste izvedeli na seminarju s knjigo Lastninskopravna razmerja in zavarovanja terjatev (Aktualna problematika s pregledom in komentarjem sodne prakse), ki bo 15. februarja 2017, v dvorani Uradnega lista RS.

¹ Stvarnopravni zakonik – SPZ (Uradni list RS, št. 87/02, 91/13).
² Obligacijski zakonik – OZ (Uradni list RS, št. 97/07 – UPB, 64/16 – odl. US).
³ Juhart: Cesija, Pogodbeni odstop terjatve, Ljubljana,  GV, 1996, str. 205. V prvem odstavku 417. člena OZ je določeno, da lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, razen tistih terjatev, katerih prenos je z zakonom prepovedan, in tudi tistih, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Cesija učinkuje neposredno na pravico tako, da se ta prenese. S tem pa stopi cesionar na mesto cedenta. Do prenosa pripadnosti pravice ne pride zgolj na podlagi zavezovalnega posla (na primer prodajne pogodbe), ampak je potrebna še cesija, ki predstavlja stvarnopravno pogodbo (razpolagalni posel). Glede odnosa med zavezovalnim in razpolagalnim poslom tudi tukaj ni nobenih posebnosti. To, kar velja na splošno pri pravnoposlovnih prenosih stvarnih pravic, velja tudi za terjatve in druge premoženjske pravice. Cesija kot razpolagalni posel je torej v kavzalnem odnosu z zavezovalnim pravnim poslom.
⁴ Odločilen čas določenosti je čas prehoda terjatev. Pri že obstoječih terjatvah je to čas, ko je bila sklenjena cesija. Pri anticipirani cesiji pa morajo biti terjatve določene pozneje, v času njihovega nastanka in prehoda. V času sklepanja anticipirane cesije pa je kriterij določenosti znižan na kriterij določljivosti. Posledica tega je seveda ta, da anticipirani fiduciarni odstop še nima pravnih učinkov. Te dobi šele pozneje, ko terjatev nastane.
⁵ Sodba VSL I Cpg 1180/2015 z dne 24. novembra 2015.
⁶ Sodba VS III Ips 54/2014 z dne 25. septembra 2015.

Vir: dr. Renato Vrenčur