V gradbeni praksi se konzorcijske pogodbe na izvajalski strani sklepajo zelo pogosto, saj vse večje gradbene projekte navadno prevzame v izvajanje več izvajalcev. V praksi pa je tudi opaziti, da se, čeprav je teh pogodb skoraj toliko kot gradbenih pogodb, njihovi vsebini posveča bistveno manj pozornosti oziroma skoraj nobene. Navadno se sklepajo po nekih vzorcih in je njihova vsebina zelo pomanjkljiva. Do težav pride, ko naročnik uveljavlja jamčevalne oziroma garancijske zahtevke, pogodbeno kazen ali odškodninske zahtevke, in še posebej, kadar naročnik unovči finančno zavarovanje, ki ga je zagotovil eden od konzorcijskih partnerjev.

 V skladu s 394. členom OZ vsi konzorcijski partnerji odgovarjajo naročniku neomejeno solidarno, kar pomeni, da je njihova obveznost do naročnika nerazdelna ter da lahko naročnik od kateregakoli konzorcijskega partnerja izvensodno in tudi sodno zahteva izpolnitev kateregakoli dela obveznosti ne glede na notranjo razdelitev obveznosti med konzorcijskimi partnerji in ne glede na njegovo dejansko krivdo. Ni nujno, da je bil ta konzorcijski partner pri spornem delu sploh udeležen. Konzorcijski partner, ki je plačal več, kot je njegov delež, lahko regresno terja povračilo od ostalih konzorcijskih partnerjev, vendar pa je nato predmet dokazovanja, koliko znaša delež posameznega partnerja, odgovor pa je odvisen od tega, za kateri del posla je odgovarjal posamezni partner. To pa je odvisno od dogovora v konzorcijski pogodbi, ki je lahko pomanjkljiv. Od posameznega posla je odvisno, kako je bil pogodbeni predmet razdeljen med več izvajalcev in za kateri del posla kdo odgovarja.

Kompleksnejša je gradbena pogodba, kompleksnejša so razmerja med konzorcijskimi partnerji. Še posebej pri pogodbah »ključ v roke«, kjer pogodbeni predmet predstavljajo tako projektiranje in gradnja kot dobava, je treba razmerja med konzorcijskimi partnerji še posebej natančno urediti. Zamuda ali napake pri projektiranju lahko, denimo, povzročijo zamudo pri gradnji, posledica česar so lahko visoke pogodbene kazni, čeprav je vrednost projektiranja v celotni pogodbeni vrednosti lahko sorazmerno majhna. Prav tako lahko napaka v projektu povzroči visoko škodo na objektu. Konzorcijski partnerji bi torej morali posebno pozornost posvetiti temu, da imajo vsi konzorcijski partnerji sklenjena ustrezna zavarovanja, kar je v praksi navadno povsem spregledano.

Nadalje nastane težava, kadar finančno zavarovanje za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti in/ali odpravo napak v garancijski dobi zagotovi vodilni partner, od ostalih partnerjev pa ne prejme nobenega zavarovanja, nato pa mora sam odpravljati napake na delih, ki so jih izvedli drugi partnerji, saj ti nimajo interesa, ker jim ne grozi unovčenje finančnega zavarovanja. Če je konzorcijski partner finančno šibek in ni zagotovil nobenega finančnega zavarovanja, pa je od tega odvisen tudi uspeh regresnih zahtevkov zoper njega.

V konzorcijski pogodbi po navadi tudi povsem manjka dogovor o načinu odločanja konzorcijskih partnerjev, prav tako se konzorcijski partnerji po navadi ne zavedajo, da odločitve vodilnega partnerja, ki je pooblaščenec konzorcija, zavezujejo vse partnerje, vodilni partner pa se ne zaveda morebitnih posledic, če svoja pooblastila prekorači oziroma če nasproti naročniku sprejme odločitev, ne da bi predhodno ravnal na način, ki je v pogodbi določen za odločanje med partnerji.

Na letošnjih Dnevih gradbenega prava bomo osvetlili vsebine konzorcijskih pogodb, katerim je v praksi treba posvetiti več pozornosti.

Vir: mag. Vesna Sodja, Odvetniška pisarna Vesna Sodja