Pravila veljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju in pogodbe o preužitku so se letos korenito spremenila, potem ko je naša najvišja sodna instanca s sodbo opr. št. II Ips 92/2020 z dne 20. januarja 2021, sprejela stališče, na podlagi katerega so takšne pogodbe veljavne le, če so res aleatorne. Da razumemo, katero je osnovno sporočilo Vrhovnega sodišča, moramo narediti korak nazaj in le na kratko opisati, kaj pomeni, če je pogodba aleatorna.

Vse pogodbe se razdelijo v dveh skupinah: komutativne in aleatorne pogodbe. Komutativne pogodbe so tiste pogodbe, pri katerih je že ob sklenitvi pogodbe jasno, kaj bo pogodbenik dal in kaj bo prejel v zameno. Tipična komutativna pogodba je prodajna pogodba, saj tako kupec kot tudi prodajalec že ob njeni sklenitvi vesta, katero je razmerje med dajatvijo in protidajatvijo. To pa ne velja za vse pogodbe. Poglejmo si razmerje med dajatvijo in protidajatvijo npr. pri zavarovalni pogodbi. Zavarovanec mora za zavarovanje plačati neki znesek (zavarovalna premija), zavarovalnica pa bo v primeru nastopa zavarovalnega primera morala plačati zavarovancu zavarovalnino oziroma odškodnino. Ob sklenitvi (poštene) zavarovalne pogodbe nobeni od pogodbeni stranki ni znano, ali se bo zavarovalni primer dejansko zgodil. Zgodi se lahko namreč, da bo zavarovalec plačal premijo in ničesar prejel v zameno; zgodi pa se lahko tudi, da bo morala zavarovalnica ob nastopu zavarovalnega primera izplačati znesek zavarovalnine, ki bo precej večji od prejete premije. Zavarovalna pogodba je tipična aleatorna pogodba, ker je ob njeni sklenitvi razmerje med medsebojnimi dajatvami neznano.

Tudi pogodba o dosmrtnem preživljanju in pogodba o preužitku sta aleatorni pogodbi, saj je razmerje med dajatvijo preživljavca in dajatvijo preživljanca ob sklenitvi pogodbe neznano. Preživljavec namreč ob sklenitvi pogodbe ve, kaj bo prejel, ne ve pa, koliko bo dejansko dal, saj je vse to odvisno od dogodka (tj. smrt preživljanca), ki ga nihče ne more z gotovostjo napovedati. Zgodi se namreč, da bo preživljanec umrl le nekaj dni po sklenitvi pogodbe ali da bo živel cela desetletja. V prvem primeru je razmerje med dajatvijo preživljavca in preživljanca močno v korist prvega, saj mu je uspelo pridobiti premoženje slednjega z relativno majhnim naporom. V drugem primeru pa so napori precej večji.

Do omenjene sodbe Vrhovnega sodišča je veljalo stališče, ki temelji na dejstvu, da se smrti ne da vnaprej napovedati; takšna pogodba naj bi bila zaradi tega vedno aleatorna. Sedaj pa ni več tako. Če je res, da se smrti ne da vnaprej napovedati, je lahko že ob sklenitvi pogodbe jasno, da bo smrt nastopila v relativno kratkem času, tako da je razmerje med dajatvijo in protidajatvijo že a priori porušeno v korist preživljavca. Mislimo npr. na situacijo, ko terminalni bolnik, ki ima le nekaj tednov ali mesecev življenja, kot predmet pogodbe o preužitku prenese lastninsko pravico nad luksuznim stanovanjem v centru Ljubljane. Verjetno bi vsak od nas sklepal (kot preživljavec) takšno pogodbo, saj so že ob njeni sklenitvi koristi očitno precej večje od obveznosti. Takšna pogodba seveda ne more biti aleatorna. Bistvo torej ni (več), kdaj bo nastopila smrt preživljanca, temveč ali je razmerje med dajatvijo in protidajatvijo v korist ene stranke že porušeno ob sklenitvi pogodbe.

Avtor: dr. Luigi Varanelli.