"Namen pojasnilne dolžnosti je predhodna seznanitev stranke s pravicami in dolžnostmi, ki jih s pogodbo prevzema, preveč informacij pa lahko vodi v dezinformacijo," je na predavanju ob rednem mesečnem srečanju Pravniškega društva Ljubljana poudaril profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Miha Juhart.

Stranko, ki so ji informacije namenjene, namreč odvrača od tega, da bi jih natančneje pregledala. Ob tem je dr. Juhart pojasnil, da je posledica kršitve pojasnilne dolžnosti (lat. culpa in contrahendo) odgovornost za nepoštena pogajanja oziroma – v primeru, da pride do sklenitve pogodbe – napaka volje in posledično izpodbojnost pravnega posla. Če povzroči aktivno vplivanje na drugo stranko (na primer grožnja ali prevara) napako volje in izpodbojnost pravnega posla, bi bilo v nasprotju z uravnoteženostjo sankcij, da bi bila (le) za morebitno opustitev pojasnilne dolžnosti zagrožena hujša kazen (na primer ničnost). Ker se je potrošniška zakonodaja v zvezi s pojasnilno dolžnostjo večkrat spremenila in se je nabor informacij širil, kot tudi način podaje informacij, je vsekakor treba upoštevati tisto zakonodajo, ki je veljala ob sklenitvi pogodbe. Nazadnje se je prof. dr. Miha Juhart dotaknil tudi vprašanja sprejema zakona v zvezi s kreditnimi pogodbami v švicarskih frankih, in poudaril, da je že iz primera naše sosednje države Hrvaške mogoče zaslediti, da tak zakon prinaša veliko težav in negotovosti, tudi v zvezi z vprašanjem njegove izvedbe. Prav tako ni mogoče spregledati, da je Hrvaška tožena s strani hrvaških bank pred Arbitražnim sodiščem v Washingtonu. Prof. dr. Miha Juhart je izpostavil tudi več drugih težav, če bi bil tak zakon sprejet, in je iz njegovih zadržkov mogoče razbrati, da sprejema zakona ne podpira.

Na povabilo Pravniškega društva Ljubljana je problematiko kreditnih pogodb v švicarskih frankih, kakor jo razrešuje sodstvo, predstavil dr. Jorg Sladič. Poudaril je, da je sodna praksa Vrhovnega sodišča RS že poenotena. Edina kritika sodne prakse, ki bi jo dr. Sladič podal, je v obravnavanju prava Evropske unije: "Sodna praksa namreč nikjer ne izpostavi, da relevantne evropske direktive sankcije ničnosti nikjer ne omenjajo ali dopuščajo ter da je Sodišče Evropske unije pristojno le za razlago evropskega prava, za odločanje v konkretnem primeru pa je pristojno nacionalno sodišče." Dr. Jorg Sladič je izpostavil tudi, da so glede na vsebino odločb Vrhovnega sodišča RS nekatere slovenske banke, drugače kot hrvaške, svojo pojasnilno dolžnost dejansko izpolnjevale in je malomarno od kreditojemalca, da se pred najemom dolgoročnega visokega kredita ne posvetuje še kom drugim, poleg bančnega uslužbenca. Izpostavil je tudi, da je zaradi dokaj svežih zgodovinskih izkušenj z nihanji menjalnih tečajev in inflacijo v Slovenije reči, da ne poznaš posledic menjalnih tečajev, neutemeljeno: "Potrošniška zakonodaja ne varuje slabih odločitev potrošnikov, to ni njen namen." Postavil je tudi, da je odgovor na vprašanje, ali bi banka morala zavrniti kredit, izhajajoč iz načela (lat.) neminem laedere ("Ne škoduj drugemu" (ali sebi)), negativen. Prav tako je obrazložil, da je pojasnilna dolžnost obligacija prizadevanja in ne rezultata, kar pomeni, da je bila v primeru ponudbe kreditov v švicarskih frankih odločitev za kredit vsekakor na strani kreditojemalca.

 Vir: Uroš Škufca, predsednik Pravniškega društva Ljubljana