Izvajalci storitev splošnega pomena (izvajalci javne službe in javne gospodarske službe) pogosto nastopajo tudi kot ponudniki storitev ali blaga na trgu. Razlogi za prodajo blaga in storitev na trgu so različni. Tako želijo nekateri ponudniki učinkoviteje izkoristiti zaposlene in sredstva ter tako pridobiti dodatne vire financiranja, v drugih primerih pa je ponudba tržnih storitev bodisi del poslanstva izvajalca ali pa je neločljivo povezana z osnovno dejavnostjo.

Ločeno spremljanje dejavnosti javne (gospodarske) službe in tržne dejavnosti postaja čedalje pomembnejše, in to tako za dajalce javnih pooblastil, predvsem ministrstva in občine, kot za izvajalce (zavodi, javne gospodarski zavodi in gospodarske družbe). Financerji dejavnosti splošnega pomena in ustanovitelji zahtevajo jasnejši pregled in nadzor nad dejavnostjo, ki jo financirajo, saj se pogosto srečujejo s proračuni, ki se znižujejo iz leta v leto, hkrati pa jih v to silita tudi tako evropska kot nacionalna zakonodaja. Evropska komisija je že leta 2006 sprejela Direktivo o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji ter o finančni preglednosti znotraj določenih podjetij (direktiva 2006/111/ES), ki jo je Slovenija z zakonom prenesla v svoj pravni red.

Direktiva je bila med drugim sprejeta zaradi skrbi glede dodeljevanja pomoči, ki niso združljive s skupnim trgom. Meja, določena z direktivo oziroma Zakonom o preglednosti finančnih odnosov in ločenem evidentiranju različnih dejavnosti (Uradni list RS, št. 33/2011, ZPFOLERD-1), nad katero je treba ločeno spremljati posamezno dejavnost, je postavljena razmeroma visoko, saj manjši subjekti nimajo vpliva na skupni evropski trg. Vendar je ločeno spremljanje dejavnosti pomembno in se zahteva (Slovenski računovodski standardi, Zakon o računovodstvu) tudi za manjše subjekte tako zaradi učinkovite porabe javnih sredstev kot zaradi zagotavljanja konkurence na domačem trgu in zagotavljanja enakopravnosti ponudnikov.

Pri izvajalcih javne službe, ki opravljajo tržno dejavnost, se s preglednostjo virov prihodkov in porabe sredstev zagotavljata boljše načrtovanje izvajanja dejavnosti in možnost vodenja pravilne cenovne politike, predvsem pa se zmanjšuje tveganje vračila sredstev različnim financerjem. Zahteve financerjev, evropskih in nacionalnih, glede natančnosti poročanja o porabi sredstev se povečujejo. Porabniki sredstev morajo zagotoviti sistem, iz katerega je razvidno, da dejavnost ni bila financirana iz več virov, pa tudi to, da so bila sredstva porabljena za predviden namen. Pravilno spremljanje različnih dejavnosti pa je tudi pogoj za nagrajevanje javnih uslužbencev za delovno uspešnost pri prodaji blaga in storitev na trgu ter pomembno vpliva na možnost angažiranja sodelavcev, ki niso v delovnem razmerju.

Vir: Aljoša Trtnik, univ. dipl. ekonomist, Bonorum, d. o. o.