Slovenski pravni red je stransko kazen izgona tujca iz države že poznal, odpravljena pa je bila s KZ-1 z idejo, naj bi jo nadomestila pravna posledica obsodbe »izguba pravice tujca do prebivanja v Republiki Sloveniji« (79. člen KZ-1 pred novelo KZ-1E).

Predlagatelj novele KZ-1E se je od te rešitve odvrnil in se vrnil h konceptu stranske kazni, pri čemer je upošteval Direktivo 2004/38/ES, ki določa posebne pogoje za izrek te stranske kazni državljanom Evropske unije in njihovim družinskim članom.¹ Predlagatelj je te pogoje predvidel univerzalno, torej za vse storilce kaznivih dejanj ne glede na državljanstvo. Izgon tujca iz države se sme izreči samo kot stranska kazen ob kazni zapora, denarni kazni ali pogojni obsodbi (dopolnjeni tretji odstavek 44. člena KZ-1). 

Po novi ureditvi lahko sodišče tujcu izreče izgon iz države za čas od enega do petih let, če mu je izreklo kazen za kaznivo dejanje, za katero je mogoče izreči kazen več od dveh let zapora, in če je »na podlagi njegovih osebnih okoliščin podana resna grožnja za javni red ali javno varnost« (48.a člen KZ-1).

Pri vsebinski napolnitvi tega pravnega standarda si je mogoče nekoliko pomagati s sodbo Sodišča Evropske unije C-348/09. V tej zadevi je bil v Nemčiji tožniku, sicer italijanskemu državljanu, izrečen ukrep izgube pravice do vstopa in prebivanja na nemškem ozemlju. Tožnik je bil obsojen za serijo spolnih kaznivih dejanj zoper mladoletno oškodovanko, pri čemer so nemške oblasti kot razloge za izgon med drugim navedle, da je obsojenec ravnal s precejšnjo »kriminalno energijo« in svoji žrtvi z dolgoletno zlorabo povzročil neskončno trpljenje.

Po oceni nemških oblasti ni mogoče izključiti, da obsojenec v podobnih okoliščinah ne bi ponovil enakih ali podobnih kaznivih dejanj. Kazniva dejanja je izvrševal daljši čas, poleg tega pa se po oceni nemških oblasti pri obsojencu »ni pojavil občutek krivde«, prav tako se mu v letih prebivanja v Nemčiji »ni uspelo vključiti ne ekonomsko ne socialno v nemško družbo«. Sodišče Evropske unije se je postavilo na stališče, da je izguba pravice do vstopa in prebivanja v teh okoliščinah sprejemljiva.

Po oceni sodišča je pravni standard »resne grožnje za javni red ali javno varnost« lahko izpolnjen že na podlagi dejstva, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje, kakršna so tista iz prvega odstavka 83. člena, drugi pododstavek, Pogodbe o delovanju Evropske unije, a le »pod pogojem, da so bila ta kazniva dejanja storjena na posebno hud način, kar mora domače sodišče preveriti na podlagi individualnega obravnavanja zadeve«. Stališče Sodišča Evropske unije je torej, da pogoja resne grožnje za javni red ali javno varnost ne utemeljujeta že sama vrsta izvršenega dejanja in njegova abstraktna teža, temveč je potrebna tudi individualizirana sodniška presoja.

Če se izgon izvrši več kot dve leti od pravnomočnosti sodbe, s katero je bil izrečen, mora sodišče ponovno oceniti, ali so še podane osebne okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev o izgonu. Trajanje izgona se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas na prestajanju zaporne kazni ne upošteva.

Ponovna uvedba stranske kazni izgona tujca iz države bo zahtevala uskladitev določb Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Vmesno obdobje je novela KZ-1E uredila v prehodni določbi 29. člena, kjer ureja postopek ocene sodišča, ali so še podane osebne okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev o izgonu, kadar od pravnomočnosti izreka izgona iz države do predvidenega odpusta iz zapora mine več kot dve leti.

Tudi v zvezi z mladoletnimi storilci ureditev v noveli KZ-1E sledi omenjeni direktivi, ko določa, da se sme starejšemu mladoletniku ob sicer izpolnjenih pogojih izreči izgon le ob dodatnem pogoju, da je ta nujen »zaradi njegovih največjih koristi« (mlajšemu mladoletniku izgona ni mogoče izreči). V tem delu je predlagatelj tvarino uredil v prehodnih določbah (30. člen novele KZ-1E), v prihodnosti pa naj bi jo urejal načrtovani kazenski zakon za mladoletnike.

V zvezi s ponovno uvedbo stranske kazni izgona tujca iz države velja opozoriti še na ureditev v Zakonu o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1),² ki domačemu sodišču dopušča, da odločbo, s katero sta bila obsojencu izrečena kazen zapora ali prostostni varnostni ukrep, posreduje v priznanje in izvršitev drugi državi članici EU brez soglasja obsojenca, kadar mu je izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države (151. člen ZSKZDČEU-1). Analogno rešitev predvideva 3. člen Dodatnega protokola h Konvenciji o transferju obsojenih oseb.³

¹ Analiza direktive je na voljo v Selinšek, L.: Evropske omejitve kazni izgona tujca iz države, Pravna praksa, št. 3/2007, str. 22–23.

² Uradni list RS, št. 48/13 in 37/15.

³ Glej Zakon o ratifikaciji Dodatnega protokola h Konvenciji o transferju obsojenih oseb (MDPKTOO), Uradni list RS, št. 71/13. O dilemah, povezanih s transferjem brez soglasja obsojenca, glej Ambrož, M.: Transfer zapornikov znotraj EU – res v imenu socialne reintegracije?, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, št. 3/2012, str. 191–198.

Vir: Kazenski zakonik z uvodnimi pojasnili k noveli KZ-1E dr. Matjaža Ambroža ter s stvarnim kazalom mag. Janeza Topliška in dr. Sabine Zgaga.