Kljub načelni redundantnosti vsebine četrtega odstavka 187. člena KZ-1 (Omogočanje uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu) naj ne bo odveč opozorilo, da posebna slovenska zakonodaja (s področja zmanjševanja škode zaradi uporabe prepovedanih drog), ki naj bi urejala programe nadzorovane uporabe droge v smislu obravnavane inkriminacije, nudi le zelo pomanjkljivo, tako rekoč povsem trhlo ogrodje za izključevanje protipravnosti na primer vzpostavljanja in obratovanja tako imenovanih varnih sob za uživanje prepovedanih drog kot organizirane oblike zmanjševanja škode zaradi prepovedanih drog.

Trenutno veljavna slovenska zakonodaja na primer sploh ne ureja ključnih političnih in zlasti tudi ne kazenskopravno nepravnostnih vprašanj otrok kot uporabnikov varnih sob (vključno z možnostjo identifikacije potencialnega uporabnika varne sobe za preverjanje mladoletnosti), oseb z vidnimi znaki duševne motnje in drugače izkazanim sumom na nerazsodnost kot uporabnikov varne sobe, zlasti pa tudi dovoljenosti posesti prepovedane droge za namen uživanja v (sicer načeloma dovoljeni) varni sobi, v neposredni okolici varne sobe ali celo kjerkoli na ozemlju Slovenije, ko bi posestnik pač navajal, da ima drogo v posesti na poti v varno sobo in s tem kar avtomatično zakonito. Resna demokratična razprava o teh vprašanjih v slovenski državi še ne more šteti za opravljeno, ta niso urejana in ustrezno jasno urejena v slovenski zakonodaji s področja zmanjševanja škode zaradi prepovedanih drog in zato nudijo pravno zelo tvegano podlago za argument izključevanja protipravnosti po četrtem odstavku 187. člena KZ-1 po katerikoli metodi razlage prava.

Vir: prof. dr. Damjan Korošec, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani.