Vaše trenutno stanje
- Zahtevano
- Analitika
- Oglaševanje
Prikaži podrobnosti
V slovenskem prostoru je dokaj razširjena delitev obveščevalne dejavnosti na posamezne zvrsti, in sicer na obveščevalno, protiobveščevalno in varnostno zvrst (Hribar, Podbregar in Ivanuša, 2012; Šifrer, 2008). Po tej klasifikaciji spada kriminalističnoobveščevalna dejavnost kot uveljavljen koncept na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj v varnostno zvrst obveščevalne dejavnosti.
Varnostna zvrst tako zajema izvajanje obveščevalne dejavnosti kot sestavni del aktivnosti preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja ogrožanja notranje varnosti, kamor uvrščamo varovanje, zaščito ustavne ureditve in institucij demokratičnega političnega sistema, boj proti kriminaliteti, varovanje javnega reda in miru ter varnost posameznika in njegovega premoženja.
Na drugi strani pa obveščevalno zvrst praviloma opravljajo službe, ki nimajo policijskih pooblastil. Ta zvrst pokriva izvajanje dejavnosti zbiranja, vrednotenja in analiziranja informacij zaradi izdelovanja obveščevalnih informacij pri podpori sprejemanja odločitev in ukrepov, ki so povezani z zunanjepolitičnimi, varnostnimi, obrambnimi ali gospodarskimi interesi države.
Pri protiobveščevalni zvrsti pa gre za izvajanje obveščevalne dejavnosti kot sestavni del aktivnosti odkrivanja in preprečevanja delovanja tujih obveščevalnih služb in drugih organizacij. Glavne funkcije protiobveščevalnega delovanja (Hribar et al., 2012) so pasivne in aktivne oziroma defenzivne in ofenzivne, pri čemer so pasivne usmerjene v zaščito lastnih objektov in oseb pred tujim obveščevalnim delovanjem, aktivne pa v nasprotnika in vključujejo zavajanje, infiltriranje, zanikanje, zaznavanje, odkrivanje ter nevtralizacijo ali izkoriščanje nasprotnikovih dejanj.
Nekateri avtorji (Anžič, 1997; Purg, 2002) menijo, da se varnostna zvrst, ki temelji pretežno na ukrepanjih (tudi preventivnih) na osnovi »policijskih« pooblastil, vključno s pravico do uporabe posebnih operativnih metod in sredstev dela, razlikuje od metod in sredstev dela, ki jih uporabljajo obveščevalne službe v okviru obveščevalne zvrsti. To utemeljujejo s trditvijo, da gre pri varnostni zvrsti za dejavnost odkrivanja, preiskovanja, preprečevanja itd., obveščevalne službe pa zlasti zbirajo, dokumentirajo in analizirajo informacije ter podatke. Vendar pa je treba opozoriti, da danes težko govorimo o razlikah v metodah in sredstvih, ki jih organi uporabljajo pri izvajanju aktivnosti v okviru obveščevalne zvrsti na eni strani in izvajanju aktivnosti v okviru varnostne zvrsti na drugi strani. Dejstvo je, da se danes metode in sredstva obveščevalne dejavnosti, ki so bila včasih izključno v domeni državnih obveščevalnih služb, uporabljajo tudi na področju preprečevanja in preiskovanja hujših ter organiziranih oblik kriminalitete.
Menimo, da je bistvena razlika med obveščevalno zvrstjo in kriminalističnoobveščevalno dejavnostjo kot obliko varnostne zvrsti v tem, da prva zbira in analizira informacije z namenom izdelave obveščevalnih informacij, ki omogočajo sprejemanje odločitev na podlagi logičnih zaključkov. V nasprotju s tem je za kriminalističnoobveščevalno dejavnost značilno, da zbira in analizira informacije z namenom izdelave kriminalističnoobveščevalnih informacij, ki so usmerjene v pridobivanje dokazov ter omogočajo ukrepanje, katerega zadnja faza je kazenski pregon. Pri obveščevalni dejavnosti je tako bistveno informiranje, pri kriminalističnoobveščevalni dejavnosti pa pridobivanje dokazov oziroma hitra pretvorba kriminalističnoobveščevalnih informacij v dokaze, ki so namenjeni uporabi na sodišču (Badžim, 2013; Kerr, 2008; MacVean, 2008).
Björn Müller-Wille (2004) po drugi strani deli obveščevalno dejavnost glede na njeno funkcijo, ki jo ima pri podpori odločevalcev:
– vojaškoobveščevalna dejavnost;
– varnostnoobveščevalna dejavnost;
– kriminalističnoobveščevalna dejavnost;
– obveščevalna dejavnost na področju zunanjih zadev.
Vojaškoobveščevalna dejavnost je po njegovem mnenju odgovorna za zbiranje in analizo informacij, povezanih z aktualnimi in potencialnimi aktivnostmi tujih vojaških sil znotraj ali zunaj lastnega ozemlja. Praviloma so organizacije, ki so odgovorne za take naloge, umeščene v okvir ministrstva, pristojnega za obrambo.
Varnostnoobveščevalna dejavnost se ukvarja z grožnjami, ki so usmerjene zoper ustavno ureditev lastne države. Poleg tega pa je ta dejavnost odgovorna za spremljanje in preprečevanje dejavnosti vohunjenja, levih in desnih ekstremističnih aktivnosti in terorizma.
Kriminalističnoobveščevalna dejavnost je odgovorna za boj proti hujšim in organiziranim oblikam kriminalitete. Od drugih obveščevalnih zvrsti se razlikuje v tem, da je povezana s kriminalističnimi preiskavami, katerih glavni cilj je pridobitev dokazov za obsodbo na sodišču.
Obveščevalna dejavnost na področju zunanjih zadev se usmerja v razvoj dogodkov v drugih državah. Njen namen je podpora odločevalcem na področju zunanjih zadev, predvsem pa izdeluje obveščevalne izdelke na področju varnosti, obrambe ter zunanjih in ekonomskih politik. Taka obveščevalna dejavnost je namenjena predvsem za podporo pri političnem sprejemanju odločitev.
Schreier (2009) obveščevalno dejavnost klasificira na podoben način, in sicer na zunanjo, notranjo, vojaško in kriminalističnoobveščevalno dejavnost (prvi dve sta v pristojnosti klasičnih obveščevalnih služb).
Tudi nekateri slovenski avtorji (Britovšek in Čretnik, 2016) menijo, da bi bilo obveščevalno dejavnost bolj primerno razdeliti glede na naloge znotraj obveščevalno-varnostnega sistema, in sicer na:
– obveščevalne naloge;
– vojaškoobveščevalne naloge;
– varnostne naloge (obveščevalnovarnostne naloge in zaščitne naloge).
Britovšek in Čretnik (2016) pojmujeta obveščevalne naloge kot aktivnosti, ki obsegajo zbiranje, analiziranje in ocenjevanje informacij o razmerah ter virih ogrožanja, ki izhajajo iz tujine. Obveščevalne naloge zagotavljajo podporo pri sprejemanju odločitev na zunanjem, obrambnem, vojaškem, varnostnem in ekonomskem področju.
Vojaškoobveščevalne naloge se po drugi strani nanašajo na področja, ki so primarno pomembna za vojaške poveljnike in poveljstva vojaških enot. Zaradi kompleksnosti varnostnih tveganj pa se v okviru vojaškoobveščevalnih nalog zbirajo tudi informacije, ki so predmet obdelave v okviru izvajanja obveščevalnih in obveščevalnovarnostnih nalog.
Varnostne naloge pa Britovšek in Čretnik (2016) delita na obveščevalnovarnostne naloge in zaščitne naloge. Obveščevalnovarnostne naloge obsegajo preiskovanje, zbiranje, analiziranje in ocenjevanje informacij o posameznikih in organizacijah, ki z vohunjenjem, sabotažami, subverzivnim delovanjem, organizirano kriminaliteto, nasilnim ekstremizmom in terorizmom ogrožajo državo. Zaščitne naloge pa obsegajo predvsem varnostne ukrepe, katerih končni cilj je nevtralizacija in zmanjševanje groženj in tveganj. Protiobveščevalne naloge se izvajajo v kombinaciji z izvajanjem obveščevalnovarnostnih nalog.
McDowell (2009) prav tako poudarja, da se obveščevalna dejavnost pogosto opisuje z izrazi, ki so povezani s področjem in razlogom njene uporabe. To pomeni, da se v strokovni literaturi pogosto pojavljajo izrazi, kot so vojaškoobveščevalna dejavnost, političnoobveščevalna dejavnost, ekonomskoobveščevalna dejavnost, kriminalističnoobveščevalna dejavnost itd. Po njegovem mnenju se izvajanje obveščevalne dejavnosti, ki temelji na generičnih načelih, prilagaja področju uporabe. To pomeni, da je obveščevalna dejavnost podvržena spreminjanju in prilagajanju različnim potrebam, čeprav ima obveščevalna dejavnost kot doktrina že vzpostavljen sistem znanja.
Tudi Prunckun (2015) podobno razvršča obveščevalno dejavnost glede na področje, na katerem se ta uporablja, in sicer:
– nacionalna varnostnoobveščevalna dejavnost;
– vojaškoobveščevalna dejavnost;
– obveščevalna dejavnost organov, pristojnih za izvajanje področnega zakona (sem spadajo poleg policije tudi preostali državni organi, ki so pristojni za izvajanje zakona v okviru svojih pristojnosti in s pomočjo obveščevalne dejavnosti zagotavljajo podporo odločevalcem pri sprejemanju odločitev);
– poslovnoobveščevalna dejavnost;
– obveščevalna dejavnost v zasebnem sektorju.
Čeprav obstajajo različne razvrstitve obveščevalne dejavnosti, se lahko strinjamo, da je obveščevalno dejavnost, ko govorimo o njeni uporabi za potrebe državnih organov, bolj primerno razvrstiti glede na funkcijo, ki jo opravlja pri podpori državnih organov. Menimo, da razdelitev državne obveščevalne dejavnosti na vojaškoobveščevalno dejavnost, varnostnoobveščevalno dejavnost (zaščita ustavne ureditve lastne države), kriminalističnoobveščevalno dejavnost in zunanjo obveščevalno dejavnost zaobjema vsa najpomembnejša področja izvajanja obveščevalne dejavnosti pri zagotavljanju nacionalne varnosti. Ta delitev zajema zlasti tista področja, na katerih je dovoljena uporaba tudi bolj invazivnih metod in sredstev pridobivanja informacij, kar pomeni večje posege v človekove pravice in svoboščine. Posledično je v okviru teh zvrsti obveščevalne dejavnosti praviloma vzpostavljen ustrezen sodni, parlamentarni in strokovni nadzor.
Prav tako je treba poudariti, da se danes obveščevalna dejavnost uporablja tudi na številnih drugih področjih, kot na primer pri izvajanju policijske dejavnosti na področju javnega reda in miru, prometa in mejnih zadev. To je predvsem posledica implementacije novega koncepta obveščevalno vodene policijske dejavnosti, ki tudi s svojim imenom nakazuje, da obveščevalna dejavnost v povezavi s policijskim delom ni več prihranjena samo za področje preprečevanja in zatiranja kriminalitete. Dejstvo pa je, da se za prej omenjena področja policijskega dela, ki niso namenjena preprečevanju in boju zoper kriminaliteto, najpogosteje ne uporabljajo prikriti načini zbiranja informacij. To velja tudi za različne druge državne organe, ki so tako ali drugače vključeni v zagotavljanje nacionalne varnosti in pri svojem delu lahko uporabljajo obveščevalno dejavnost, ki temelji predvsem na pridobivanju in analizi informacij iz različnih dostopnih virov. To je tudi razlog, da v predlagani razdelitvi državne obveščevalne dejavnosti niso zaobjeti čisto vsi državni organi, ki pri svojem delu tako ali drugače uporabljajo načela obveščevalnega dela in so vključeni v sistem nacionalne varnosti.
Vir: Kriminalističnoobveščevalna dejavnost, dr. Damjan Potparič, dr. Boštjan Slak, str. 57–61.