Odvzem starševske skrbi je najtežji poseg v pravice staršev. V DZ je urejen podobno kot odvzem roditeljske pravice v ZZZDR. Sodišče odvzame starševsko skrb, če je otrok ogrožen in iz okoliščin primera izhaja, da ne kaže, da bodo starši lahko ponovno prevzeli skrb za njegovo varstvo in vzgojo. Zakonodajalec predpostavlja, da take okoliščine obstajajo, če so starši hudo kršili obveznosti ali zlorabili pravice, ki izhajajo iz starševske skrbi, če so otroka zapustili ali s svojim ravnanjem očitno pokazali, da ne bodo skrbeli zanj. Starševska skrb se lahko odvzame enemu ali obema staršema.

Razlogi za odvzem starševske skrbi so podobni tistim, zaradi katerih lahko sodišče odvzame otroka staršem, vendar je tu teža zlorabe ali zanemarjanja starševskih dolžnosti večja.¹ Za odvzem starševske skrbi zadostuje že enkratno ravnanje staršev.² Zanemarjanje ali zlorabljanje otrokovega premoženja praviloma ni razlog za odvzem starševske skrbi, razen če sta to zanemarjanje in zloraba takšne narave, da ogrožata tudi otrokovo osebo, in ne samo njegovega premoženja.

DZ določa, da se starševska skrb lahko vrne, če preneha razlog, zaradi katerega je bila odvzeta, razen če je bil otrok posvojen (drugi odstavek 176. člena DZ). Ravno zaradi možnosti vrnitve starševske skrbi obstaja možnost, da imajo starši, ki jim je bila odvzeta starševska skrb, še stike z otrokom. Z odvzemom starševske skrbi stiki niso odvzeti avtomatično, saj niso del starševske skrbi. Ob odvzemu starševske skrbi mora zato sodišče pretehtati, ali naj stike odvzame ali vsaj omeji. Po DZ sodišče stikov ne more več omejiti tako, da določi njihovo izvajanje pod nadzorom, ker je tak način izvajanja stikov dopusten le na podlagi začasne odredbe. V praksi bo zaradi teže razlogov, iz katerih sodišče odvzame starševsko skrb, malo možnosti, da se starševska skrb še kdaj vrne in da bodo starši tudi po odvzemu starševske skrbi še lahko imeli stike z otrokom. Trajanje ukrepa odvzema starševske skrbi ni časovno omejeno.

Odvzem starševske skrbi ne vpliva na dolžnost staršev do preživljanja otroka, saj pravica do preživljanja ni del starševske skrbi. Šele če je otrok pozneje posvojen, starši, ki jim je bila odvzeta starševska skrb, otroka niso več dolžni preživljati. Sodišče je zato pri odvzemu starševske skrbi dolžno odločiti tudi o preživninski obveznosti vsakega od staršev in določiti poseben način plačila preživnine, določen s 184. členom DZ (več o tem glej v poglavju o preživljanju med starši in otroki zgoraj).³ Preživnina se v tem primeru praviloma plačuje na poseben otrokov račun, ki ga v ta namen odpre otrokov skrbnik. Sodišču v ta namen ni treba postavljati posebnega skrbnika, saj mora otroka ob odvzemu starševske skrbi vedno postaviti pod skrbništvo, saj starši z odvzeto starševsko skrbjo otroka ne morejo več zastopati.

Ob odvzemu starševske skrbi sodišče odloči tudi o namestitvi otroka k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod in imenuje osebo, ki bo prevzela skrb za otroka. Otrok se ne sme namestiti k osebi, ki ne more biti skrbnik. Za obveznosti druge osebe, h kateri je otrok nameščen, in nadzor nad namestitvijo se smiselno uporabljajo določbe ZIRD.

¹ Sklep Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 161/2013 z dne 11. 7. 2013.

² Sodna praksa zato kot kriterij za razmejitev med ukrepom odvzema otroka in odvzema roditeljske pravice postavlja »realno možnost, da bi starši še kdaj prevzeli varstvo in vzgojo otroka«. Če te možnosti ni in so otroci zaradi dolgotrajne nadomestne skrbi navezani na rejnike, je prav, da to razmerje z odvzemom roditeljske pravice in posvojitvijo postane trajno – sklep Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 161/2013 z dne 11. 7. 2013.

³ Glej drugi, tretji in četrti odstavek 184. člena DZ.

Vir: Knjiga Družinski zakonik (DZ) z uvodnimi pojasnili prof. dr. Barbare Novak​.