Ali se pri vložitvi in obravnavi reklamacije računa, npr. za izvajanje storitev zavoda (doma upokojencev) po ZSV, analogno za storitve vrtcev in šol, pri distribuciji elektrike, telekomunikacijah ipd., uporablja ZUP? Področni zakoni namreč za pridobitev pravic v zavodih ali javnih službah določajo uporabo ZUP (npr. 86. člen ZSV), prav tako določa uporabo ZUP v drugih javnopravnih zadevah sam zakon v svojem 4. členu.

Ali lahko reklamacijo računa za storitve organ (zavod) zavrže, ne da bi se skliceval na pravno podlago za zavržbo, oziroma ali se lahko sklicuje npr. na 129. člen ZUP in izda sklep brez obrazložitve? Ali v takih primerih ne veljajo določbe o pristojnosti pritožbenih organov (npr. MDDSZ)?

Upravna zadeva kot predmet postopka opredeli njegov tip oziroma (ne)uporabo ZUP (glej 2. člen ZUP), zato je ugotovitev, ali gre v nekem primeru za upravnopravno razmerje, izjemno pomembna, saj so jamstva in način vodenja postopka v upravnih in drugih pravnih zadevah bistveno različni.

Življenjska situacija in s tem povezana razmerja med udeleženci so lahko precej kompleksni, zato se kot taki lahko kažejo tudi s pravnega vidika, to pa pomeni, da se vzporedno oblikujejo različna pravna razmerja. Na primer, pri podelitvi koncesij gre za mešanico upravnega in civilnega prava, saj gre v nekaterih fazah oblikovanja razmerja med koncendentom, koncesionarjem in uporabniki za javnopravno, v drugih pa za civilnopravno (pogodbeno) razmerje.
Analogno je pri izvajanju socialnovarstvenih storitev ali negospodarskih in gospodarskih javnih služb (npr. pri plačilu vrtca, plačilu porabljene električne energije itd.).
ZUP pride v poštev le, če področni zakon izrecno opredeli neko razmerje kot upravno (npr. v šolah v določenih primerih po ZŠolPre-1 ali po ZRTVS-1 plačilo prispevka za radio in televizijo) ali če gre za materialno definirano upravno oziroma vsaj drugo javnopravno zadevo brez ureditve postopka v področnem zakonu (po 4. členu ZUP).

Kolikor gre za razmerje dveh zasebnih interesov, običajno za pogodbeno oziroma obligacijsko (civilnopravno), pa se ZUP ne uporablja, čeprav je bila pravica izvajanja, na podlagi česar se izda račun za dobavljene storitve ali blago, določena upravnopravno. Zato v nekaterih razmerjih, ki so na prvi pogled podobna upravnopravnim, npr. izstavitev računa za elektriko ali RTV, razmerje med udeleženci ni enako, saj je v prvem primeru odnos med distributerjem in odjemalcem zasebnopraven, v drugem primeru pa prek področnega zakona med javno RTV in odjemalcem (čeprav električne energije) upravnopraven. Smiselno enako je oddaja občinskega stanovanja upravna zadeva, ker gre za neprofitno stanovanje, ni pa tako, ko gre za tržna razmerja. Ali pa plačilo vrtca: ko je staršem priznana subvencija, je to upravna zadeva, sicer pa ne.

Kadar gre za akte poslovanja oziroma akte de iure gestionis, ki temeljijo na doseženem soglasju volj obeh udeležencev razmerja, ne na enostranskem vsiljenem aktu nadrejenega udeleženca (de iure imperii), čeprav je ena stranka v razmerju javnopravni subjekt (npr. občina ali javni zavod), in so predmet postopka prodaja zemljišča, najem prostorov, vračilo stroškov šolnine ali pogodbeno (ne obvezno socialno) zavarovanje, soglasje za izročitev ali zapis o dejstvih, ki ne vpliva na oblastne odločitve, ampak na uveljavljanje pogodbenih pravic in obveznosti, ali upravičenost in plačilo računa za storitve doma upokojencev, torej ne gre za upravne zadeve in rabo ZUP. Tako tudi ustaljena sodna praksa, npr. sklep UpS v Ljubljani, št. U 479/2005 z dne 11. 4. 2007; sklep VS, št. I Up 671/2004 z dne 17. 1. 2008; sklep VS, št. I Up 1556/2006 z dne 28. 2. 2007; sklep VS, št. U-I-308/00-12 z dne 12. 2. 2004; sklep VS, št. I Up 44/2006 z dne 19. 6. 2008; sodba VS, št. I Up 382/2008 z dne 14. 8. 2008 (več Kovač in drugi, 2012, str. 73).* 

Če področni zakon za ureditev premoženjskih razmerij med izvajalcem javne službe (storitve oziroma pravice) in uporabniki ne določa uporabe ZUP, gre za civilnopravni (pogodbeni) odnos, zato se vloge oziroma zahtevki, ki presegajo osnovno naravo zadeve, z uporabo ZUP v skladu s 1. točko prvega odstavka 129. člena zakona zavržejo, saj ne gre za upravno zadevo.

Zgolj uporaba ZUP za procesnopravno obravnavo vloge ne vpliva na temeljno razmerje. V sklepu o zavržbi zahteve mora organ opredeliti pravno podlago (129. člen ZUP) in vsaj na kratko navesti, zakaj zahtevek ni upravna zadeva (npr. da gre za premoženjsko razmerje, ki ga področni zakon ne določa kot upravnopravno razmerje). Zoper ta sklep je sicer po ZUP dovoljena pritožba po 129. in 229. členu ZUP, vendar bo pritožbeni organ tako pritožbo verjetno spoznal za neutemeljeno in potrdil prvostopenjski akt. Uporabnik oziroma stranka lahko zadevni akt (račun) tedaj izpodbija pred splošnim sodiščem v pravdi.

*Da gre v zvezi s socialnovarstvenimi storitvami in razmerji med izvajalci javnih služb in uporabniki njihovih storitev za premoženjska (civilnopravna) razmerja (ne za upravnopravna), kaže tudi dejstvo, da se v začetku razmerja sklene pogodba (npr. med domom upokojencev in uporabnikom), s katero se uredijo odprta vprašanja, ki kot taka niso urejena v nobenem splošnem ali konkretnem pravnem aktu, hkrati pa so nujna za izvrševanje obojestranskih pravic in obveznosti v zvezi z uporabo javnih dobrin ali storitev.

Vir: Upravno-procesne dileme 3, v posebnih upravnih postopkih, avtorjev dr. Polonce Kovač, mag. Matjaža Remica in dr. Tine Sever.