Od prvega soočenja s podražitvami zaradi epidemije koronavirusa in nato še zaradi vojne v Ukrajini, ki so bile še posebej izrazite v gradbenem sektorju, sta minili dobri dve leti. V tem času so se pokazale vse možne dileme, ki si jih je bilo mogoče zamisliti glede vprašanja, kdo naj nosi breme podražitev. Smo danes kaj bližje odgovorom?

Najprej je treba poudariti osnovno pravilo, po katerem mora dolžnik denarno obveznost izpolniti v dogovorjeni vsoti, ne glede na spremembo vrednosti denarja (t. i. načelo monetarnega nominalizma).¹ Če k temu pravilu dodamo še načelo pacta sunt servanda, po katerem so stranke dolžne izpolniti pogodbeno obveznost, kot je bila dogovorjena,² to pomeni, da enostranska sprememba pogodbe oziroma pogodbene cene praviloma ni dopustna. Vendar pa pravo od teh razmeroma strogih izhodišč predvideva tudi izjeme.

Splošna izjema, ki velja za vse pogodbe (ne samo za gradbeno), je institut spremenjenih okoliščin, ki ga Obligacijski zakonik (OZ)³ ureja v 112. členu. Zaradi spremenjenih okoliščin stranka od pogodbe sicer ne more enostransko odstopiti ali je razvezati. Lahko pa na sodišče vloži tožbo, v kateri zahteva razvezo pogodbe, in če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, z oblikovalno sodbo razveže pogodbo. Razveza je torej posledica pravnomočnosti sodne odločbe in ne odstopa stranke od pogodbe. Določba 112. člena OZ pogodbeni stranki ne daje zahtevka za spremembo cene, ampak ima v primeru utemeljenosti zahtevka na razvezo pogodbe druga pogodbena stranka možnost, da pogodbo obdrži v veljavi, če s tožnikom doseže dogovor o spremembi pogodbenih pogojev (tudi cene), tako da je spet vzpostavljeno ekonomsko ravnotežje pogodbe.⁴

V primeru gradbene pogodbe je možnost spremembe cene zaradi spremembe cen gradbenih materialov posebej in drugače urejena v 655. in 656. členu OZ, ki pomenita t. i. zakonsko valorizacijo in dajeta pravno podlago za zahtevek izvajalca za spremembo cene. Poudarjamo, da možnosti spremembe cene, ki jih OZ predvideva za gradbeno pogodbo, ni mogoče uporabiti tudi pri drugih pogodbah, ki niso gradbene, zato bo vselej treba najprej opraviti analizo, za kakšno pogodbo sploh gre. Velja opozoriti, da pri opredelitvi pravne kvalifikacije pogodbe ne bo odločilno, kako sta stranki pogodbo poimenovali oziroma kot kakšno jo stranki štejeta.⁵

Trditveno in dokazno breme za dokazovanje utemeljenosti zahtevka za povišanje cen je v celoti na izvajalcu, ki mora konkretno izkazati in dokazati razloge za povišanje cene, pri čemer ne zadošča le splošno sklicevanje na dvig cen na trgu, temveč mora izvajalec dokazati konkretno povišanje stroškov, do katerega je prišlo po sklenitvi pogodbe in njegov vpliv na pogodbeno dogovorjeno ceno. Ne zadošča, da izvajalec dokaže, da so se mu na primer zvišale cene energentov ali da se je povišala minimalna plača, temveč mora pojasniti, kako konkretno to vpliva na ceno predmeta javnega naročila.

Če se stranki v pogodbi nista izrecno dogovorili drugače, lahko izvajalec, ki uveljavlja zahtevek za razlike v ceni, skladno z načelom proste presoje dokazov⁶ za dokazovanje spremembe cene izbere katerokoli primerno dokazno sredstvo in pri dokazovanju ni omejen. Spremembe cene se običajno dokazujejo s sklicevanjem na ponudbe dobaviteljev, javno dostopne cenike, podatke posameznih združenj izvajalcev ali proizvajalcev gradbenega materiala in analizami posameznih pogodbenih cen (analitična metoda). Zlasti pri večjih infrastrukturnih projektih se je analitična metoda izkazala za preveč obremenjujočo za obe stranki, zato se stranke pogosteje odločajo za uporabo indeksne metode, ki način izračunavanja podražitev zelo olajšajo (na primer gradbeni indeksi, ki jih za obračun razlike v ceni gradbenih storitev izračunava GZS ZGIGM).⁷

Zadnji podatki kažejo, da se cene gradbenih materialov v povprečju še zdaleč niso vrnile na predkrizno raven, zato težko sklenemo, da se je prah zaradi podražitev cen že polegel. Zdi se, da trenutne razmere na gradbenem področju kažejo na zatišje, vendar pa to lahko pripišemo predvsem dejstvu, da ni niti v interesu naročnika niti izvajalca, da se dela na gradbenem projektu ustavijo ali da se pogodba razveže, ter nenehnem iskanju kompromisnih rešitev. 

¹ Nasprotno od načela monetarnega nominalizma je načelo valorizacije denarnih obveznosti, na podlagi katerega se pogodbene obveznosti obračunavajo po valorizirani (»resnični«) vrednosti denarja.

² Glej 8. člen Obligacijskega zakonika (OZ).

³ Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.

⁴ Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS spremembe cen na trgu pomenijo normalen oziroma pričakovan posloven riziko, kar pomeni, da se mora pogodbena stranka v okviru vestnega in skrbnega ravnanja že ob sklenitvi pogodbe zavedati možnosti vpliva spremembe tržnih cen na (ne)možnost izpolnitve svojih pogodbenih obveznosti. Razen, če bi bilo povečanje cen na trgu tako intenzivno, da ima naravo očitnega nesorazmerja oziroma neekvivalentnosti pogodbenih dajatev. Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 154/2015 z dne 24. januarja 2017.

⁵ Vrhovno sodišče RS je namreč v sodbi III Ips 31/2001 z dne 5. julija 2002 odločilo: »Pravna kvalifikacija ni del dispozitivnega prava. Če je pogodbeni predmet izdelava in gradnja opreme v obstoječo zgradbo, potem takšne pogodbe ni mogoče pravno kvalificirati kot gradbene pogodbe, temveč kot podjemno pogodbo.«

⁶ Glej 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

⁷ Gospodarska zbornica Slovenija – Zbornica gradbeništva in industrije gradbenega materiala.


Avtorja: Gregor Kovačič, odvetnik in Lučka Brunec, odvetniška kandidatka, Odvetniška pisarna Jadek & Pensa.