Pred kratkim smo predstavili le dve od kar 15 tem, ki jih bodo vodilni pravni strokovnjaki za posamezna vprašanja posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) predstavili na dvodnevnem seminarju, 10. in 11. septembra 2019. Ena od osrednjih tem dogodka bodo tako tudi spolna kazniva dejanja.

Spolno kazensko pravo se je skozi zgodovino značilno razvijalo iz samozadostno moralističnega, izrazito paternalističnega varuha nedisponibilne družbene spodobnosti v zadržani branik spolne samoodločbe človeka posameznika. Ogromna večina t. i. stebrnih spolnih inkriminacij, v prvi vrsti spolno prisiljenje in posilstvo, je danes globalno oblikovanih kot dvoaktni delikt, sestavljen iz prisilitvenega in spolnega akta: prisilitvenega in spolnega izvršitvenega ravnanja. Prisilitveni akt zakonodajno danes značilno ni potreben zgolj pri privolitveno nesposobnih potencialnih žrtvah, kot so otroci in osebe z duševno motnjo. Taka struktura spolnih deliktov odraža zgodovinsko fazo zadržanosti kazenskega prava na področju spolnosti in izhaja iz disponibilnosti spolnega. Je rezultat dolgotrajnih družbenih procesov na globalni ravni. Dramatično zakonodajno širjenje stebrnih spolnih deliktov z opuščanjem dvoaktnosti, zakonodajalčevim zametavanjem prisilitvenega izvršitvenega ravnanja in nadomeščanjem z logiko čistega defekta forme privolitve – soglasja, kot ga kot izrazito manjšinske zakonodajne eksperimente (v Evropi) sporadično videvamo v zadnjih letih, uvaja v spolno kazensko pravo logiko vnaprejšnje t. i. informacijske asimetrije med potencialnima storilcem in žrtvijo (v inkriminacijah znane predvsem v zvezi s strokovnimi napakami v zdravstvu), z nanjo naravno vezano pojasnilno dolžnostjo kot kazenskopravno dolžnostjo vred, kar ne kulturno, ne politično, ne kriminalitetnopolitično ne kazenskopravno dogmatično ni in ne more biti neproblematično. Zakaj je tako in kako ustrezneje normativno urediti področje, bo pojasnil profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Damjan Korošec.

S povezano temo dostojanstva v posebnem delu KZ-1 bo na dogodku sodeloval asistent na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru Jan Stajnko. Človekovo dostojanstvo je sicer izmuzljiv pojem, ki se v kazenskem pravu pojavlja v različnih pojavnih oblikah: kot zakonski znak različnih deliktov, kot pravno varovana dobrina, kot temeljna predpostavka za razumevanje teorije o človekovih pravicah. Pri tem se zdita nezdružljivi ideji, da je dostojanstvo nekaj, kar pripada vsakemu človeku, ne glede na njegova ravnanja in lastnosti, ter razumevanje dostojanstva kot razmeroma krhke dobrine, ki jo je nujno varovati z instrumenti kazenskega prava. Na podlagi praktičnih primerov bo dr. Stanjko pokazal, da je in zakaj nasprotja mogoče razumeti zgolj ob temeljnem razumevanju filozofije prava.

Seveda pa je raznolikost vprašanj posebnega dela tolikšna, da bo gotovo vsak našel zase nekaj aktualnih tem in izvedel za svoje delo koristne ugotovitve te s prakso podprte znanstvene raziskave, ki se je po dobrih štirih letih materializirala v obliki prvega znanstvenega komentarja posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1).

Vir: Boštjan Koritnik, univerzitetni diplomirani pravnik, tajnik in asistent na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, urednik Pravnika, Javne uprave in TFL-Glasnika