Obstoječ sistem javnega naročanja se od zadnje posodobitve zakonodaje v praksi uporablja že skoraj poldrugo leto. Skupaj z upanjem v napredek na področju poenostavitve sistema javnega naročanja je prinesel tudi nekatere pasti. Ena izmed najbolj perečih je pomanjkanje pravne varnosti ponudnika, ki zaradi manjše, formalne napake v ponudbi ne more vnaprej vedeti, ali bo imel pravico do odprave takšne napake ali pa bo njegova ponudba zavrnjena.

Veljaven Zakon o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/15) namreč v petem odstavku 89. člena določa, da v primeru napake ali odsotnosti dokumenta v ponudbi, naročnik lahko zahteva dopolnitev, popravek ali pojasnilo ponudbe, pri čemer se predložitev manjkajočega dokumenta ali dopolnitev, popravek ali pojasnilo informacije ali dokumentacije lahko nanaša izključno na takšne elemente ponudbe, katerih obstoj je pred iztekom roka, določenega za predložitev prijave ali ponudbe, mogoče objektivno preveriti. Zakonsko določilo torej odpravo manjših napak omogoča, kar je za naročnike dobrodošlo, saj jim omogoča sprejem ponudbe, ki bi sicer morala biti zavrnjena zaradi odsotnosti določenega podatka ali listine. Vendar pa naročnik k temu, da omogoči odpravo napake, ni zavezan.

V hipotetičnem primeru, da naročnik v postopku javnega naročila prejme dve ponudbi, in ima najugodnejša ponudba določeno pomanjkljivost, npr. ker manjka določena izjava, so namreč možnosti naročnika pri odločanju, ali bo najugodnejšega ponudnika pozval k odpravi napake ali pa bo njegovo ponudbo neposredno zavrnil, zelo široke. Takšno stališče je že pred časom potrdila tudi Državna revizijska komisija v sklepu št. 018-179/2016-6, pri čemer je sicer navedla, da naročnik pri odločanju nima popolne diskrecijske pravice, saj mora vedno ravnati v skladu s temeljnimi načeli javnega naročanja, zlasti v skladu z načelom preglednosti in načelom enakopravne obravnave ponudnikov. Vendar pa se je v praksi sklicevanje zgolj na temeljna načela izkazalo kot preveč ohlapno, saj upoštevajoč obstoječo prakso naročnik ni obvezan odprave napake omogočiti, če tega ni izrecno predvidel že v dokumentaciji, s katero je ponudnike povabil k oddaji ponudbe. V praksi se torej lahko zgodi, da naročnik iz subjektivnih razlogov najugodnejšega ponudnika ne bo pozval k odpravi napake in bo zakonito izbral ponudbo dražjega ponudnika, medtem ko bi v primeru obrnjenega vrstnega reda lahko ravnal drugače.

Kljub temu, da je namen zakonodaje preprečiti samovoljo naročnikov in zagotoviti transparentno oddajo javnih naročil, je pravica naročnika v podobnih primerih skoraj diskrecijska, posledično pa zaupanje ponudnikov v pravno varnost pada. Zakonodajalcu mora biti v interesu, da zagotovi sistem javnega naročanja, ki bo ponudnike spodbujal k oddaji ponudb. Da se ponudnik odloči za sodelovanje v postopku javnega naročila, potrebuje možnost enostavne oddaje ponudbe, vero v možnost, da sploh lahko pridobi posel in pravno varnost v primeru, da prihaja v postopku do napak. Obstoječa ureditev pravice do odprave napak k temu zagotovo ne prispeva in dolgoročno v sistemu javnega naročila ni vzdržna.

Vir: Branko Kašnik, univ. dipl. prav., Inštitut za javno-zasebno partnerstvo