Zakonca, ki nočeta več živeti skupaj, lahko na sodišču vložita predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze. Zakoncema za odločitev o tem, zakaj nočeta biti več zakonca, ni treba navajati razlogov. Ta način razveze jima omogoča, da jima pred sodiščem ni treba »pogrevati zamer in prati umazanega perila«. Za sporazumno razvezo zakonske zveze ni dovolj zgolj sporazum partnerjev o tem, da ne želita več zakonske zveze, temveč se morata sporazumeti tudi o vseh bistvenih vprašanjih, ki se ob razvezi postavijo glede njiju in njunih skupnih otrok. To naj bi preprečilo možnosti za pogosto mučno pravdanje zakoncev po razvezi.

Predlogu za sporazumno razvezo morata zakonca predložiti sklenjene sporazume:

1. o varstvu in vzgoji – starši se lahko sporazumejo, da imajo še naprej skupno varstvo in vzgojo otrok, da so vsi otroci pri enem od staršev ali da so eni otroci pri enem in drugi pri drugem od staršev (prvi odstavek 105. člena ZZZDR). Od novele iz leta 2004 se starši ne morejo več sporazumeti, naj se otrok zaupa v varstvo in vzgojo drugi osebi. Taka odločitev je kot ukrep države za varstvo otrokove koristi pridržana samo organom oblastnega odločanja,^₁ kakršna sta sodišče in center za socialno delo;²
2. o preživljanju otrok ter
3. o njunih stikih z otrokom; in v obliki izvršljivega notarskega zapisa sklenjene sporazume:
4. o delitvi skupnega premoženja zakoncev (vanj spada tudi stanovanje zakoncev, kupljeno iz sredstev skupnega premoženja);
5. o tem, kdo od zakoncev, ki sta živela v najetem stanovanju, ostane (kadar sta bila v najemni pogodbi kot najemnika navedena oba zakonca) oziroma postane najemnik stanovanja (kadar je bil kot najemnik v pogodbi naveden le eden od zakoncev, drugi pa je bil v pogodbi opredeljen kot oseba, ki bo z najemnikom uporabljala stanovanje);
6. o preživljanju zakonca, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen.

Sodišče odloča o razvezi v pravdnem postopku s sodbo, v kateri izreče razvezo zakonske zveze in vanjo vključi sporazume glede otrok (prvi odstavek 421. člena ZPP). Sodba je izvršilni naslov za rešitev vprašanj o varstvu, vzgoji, preživljanju in stikih, zato sporazumi, ki so o teh vprašanjih priloženi predlogu za sporazumno razvezo, ne smejo biti v obliki izvršljivega notarskega zapisa, saj bi si v tem primeru konkurirala dva različna izvršilna naslova.

Preden sodišče razveže zakonsko zvezo, preveri, ali so priloženi vsi sporazumi glede razmerij med zakonci in ali morda sporazumi glede otrok ne nasprotujejo otrokovi koristi. Pred odločitvijo o tem, ali je za otrokovo korist s sporazumi dobro poskrbljeno, mora sodišče pridobiti mnenje centra za socialno delo. Upoštevati mora tudi mnenje razsodnega otroka (tj. otroka, ki razume pomen in posledice svojega mnenja), če ga je izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral (t. i. otrokov zaupnik). Otroku, ki je v postopku odločanja o varstvu, vzgoji ter stikih že dopolnil petnajst let in je v postopku izrazil svoje mnenje, sodišče vroči sodbo o razvezi, ki vsebuje tudi sporazum staršev o varstvu, vzgoji ter stikih, proti kateri ima otrok pravico vložiti pritožbo (glede vprašanja o varstvu, vzgoji ter stikih, ne pa glede njegovega preživljanja in razveze zakonske zveze, tretji odstavek 410. člena ZPP).

Če sodišče oceni, da kateri od priloženih sporazumov glede otrok ni v otrokovo korist, ga ne nadomesti s svojo odločitvijo, saj sodišče pri sporazumni razvezi ne odloča, temveč pozove starše, naj sporazum spremenijo, sicer predlog za sporazumno razvezo zavrne. Starša smeta kasneje vložiti nov predlog za sporazumno razvezo ali pa sme vsak od njiju zahtevati razvezo na tožbo, če nov sporazum ni mogoč.

¹ Zupančič, K., v: Zupančič, K., Novak, B., Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih s pojasnili. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2008, str. 40.
² Novela iz leta 2004 ne določa, na kakšen način se sporazumno razveže zakonska zveza zakoncev, ki so neprimerni za varstvo in vzgojo, a se, zavedajoč se tega dejstva, zavzemajo za to, da se otrokova korist zavaruje z namestitvijo otroka v varstvo in vzgojo k drugi osebi. Če štejemo, da ureditev v tem primeru ne omogoča sporazumne razveze zakonske zveze, je taka ureditev sporna z vidika temeljnih pravic zakoncev – Novak, B., Odvzem otroka v sodnem ali upravnem postopku. Pravnik, št. 5–6/2009, str. 322.

Vir: knjiga Družinsko pravo, avtorice prof. dr. Barbare Novak