Eno od reprezentativnih združenj občin je ob predstavitvi novele Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč s strani pristojnega ministrstva v medijih poudarilo, da bodo prve, ki bodo vedno priskočile na pomoč prizadetim (npr. v primeru naravnih nesreč), nedvomno občine. Ob tem so opozorili, da so ob vse pogostejših naravnih ujmah njihove proračunske rezerve premajhne, da bi lahko same izvedle nujne sanacijske ukrepe ter da bo občinam treba omogočiti pridobitev prepotrebnih sredstev za odpravo naravnih nesreč, zato pa bo morala država vnaprej predvideti ustrezna finančna sredstva in jih zagotoviti v proračunu.

Zakon zdaj sicer pospešuje dodelitev finančnih sredstev v naravnih nesrečah prizadetim občinam v obliki predplačil, ki bodo mogoča že pred dokončno oceno škode, vendar tudi to nakazuje (finančno) odvisnost občin od države, kar oteži takojšnje ukrepanje občin samih. Deloma so namreč prepuščene ritmu, ki ga določi država.

Kmalu bodo minila tri desetletja, odkar je bil decembra 1993 sprejet Zakon o lokalni samoupravi, ki je – poleg Ustave – postavil pravne temelje za razvoj sodobne slovenske lokalne samouprave. Kje so torej pomanjkljivosti ureditve slovenske lokalne samouprave, ki občinam povzročajo težave pri zadovoljevanju interesov svojega lokalnega prebivalstva in odzivanju na sodobne izzive? Leta 1994 smo dobili prvih 147 občin, ki so bile ustanovljene po evropskem zgledu in so nadomestile 62 tako imenovanih družbenopolitičnih skupnosti. Temu je dve leti pozneje (1996) sledil tudi sprejem Zakona o ratifikaciji Evropske listine lokalne samouprave (MELLS).

Sistemi lokalne samouprave se med državami razlikujejo, saj so pogosto povezani z zgodovinskim razvojem in tradicijami v posamezni državi. V Sloveniji je število občin s časom naraščalo do današnje številke – 212 občin. Zadnja občina, ki je bila ustanovljena na novo, je bila občina Ankaran leta 2011, od takrat pa se število občin ni spremenilo, saj ni prišlo do združitev več občin. V javnosti se pogosto pojavijo kritike, da je občin preveč, da so premajhne in posledično nesposobne samostojno odzivati se na izzive in izvajati naloge, ki so jim zaupane. Če bi pogledali primerjalno nekatere druge države, bi ugotovili, da Slovenija ne odstopa bistveno v številu občin v razmerju do števila prebivalcev. Francija ima denimo približno 35.000 občin in 65 milijonov prebivalcev, Avstrija ima približno 2.100 občin in 9 milijonov prebivalcev.

Tudi dejstvo, da se občine v Sloveniji med seboj močno razlikujejo, ni nič posebnega. V Sloveniji imamo tako najmanjšo občino Osilnica s približno 300 prebivalci in največjo Mestno občino Ljubljana s približno 300.000 prebivalci. Podobno se občine razlikujejo po površini – največja, Kočevje, tako meri 556 kvadratnih kilometrov, najmanjša Odranci pa le sedem kvadratnih kilometrov.

Splošno sicer lahko ugotovimo, da sistem slovenske lokalne samouprave deluje razmeroma dobro, ni pa brez pomanjkljivosti. Vsekakor proces decentralizacije v Sloveniji ni končan, na kar nakazuje predvsem dejstvo, da kljub ustavni določbi o vzpostavitvi pokrajin v Sloveniji, te (kljub več poskusom) ostajajo le ustavni institut, ki v praksi nikoli ni zaživel v pravem pomenu. Ta odsotnost pokrajin traja že vse od leta 2006, ko so bile vključene v slovensko ustavo. Neuresničitev ustavne določbe kaže na nekakšen mačehovski odnos slovenske države (ali vsaj njenih izvoljenih predstavnikov) do lokalne samouprave, ki promovira enonivojsko lokalno samoupravo, tj. občine. Vse to je tudi posledica nesposobnosti in pomanjkanja interesa za iskanja konsenza za sprejem potrebne zakonodaje, nerazumevanja pomena lokalne samouprave, nepripravljenosti države, da bi se odpovedala oziroma prenesla nekatere naloge in pristojnosti na občine oziroma pokrajine, ki bi lahko izvajale naloge in zadovoljevale interese prebivalcev ter se spopadale z izzivi, ki presegajo zgolj eno občino.

Pa vendar to ni težava samo v razmerju med državo in občinami, ampak tudi med občinami samimi. Slednje bi lahko na prostovoljni osnovi bolj uporabljale različne oblike medobčinskega sodelovanja. Na eni strani lahko ugotovimo, da interesne zveze občin kot institut medobčinskega sodelovanja, namenjen zagotavljanju obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb, v praksi niso zaživele. Po drugi strani pa so uspešno zaživele skupne občinske uprave za opravljanje posameznih nalog občinske uprave, v katere je vključenih več kot 200 slovenskih občin. Slednje so predvsem pomembne in koristne za manjše občine, saj lahko te tako optimizirajo kadrovske, finančne in organizacijske vire. Pri slednjih je deloval tudi pozitiven odnos države v obliki »korenčka«, ki je sofinancirala čim večje medobčinsko sodelovanje v okviru skupnih občinskih uprav.

Pozitiven odnos države do občin se kaže tudi v iskanju rešitev v zakonodaji, ki odpravlja administrativne ovire za občine. Eden od izzivov, na katerega opozarja tudi stroka, pa je nizka finančna avtonomija slovenskih občin, kar pomeni, da so občine pri financiranju pretežno odvisne od »dobre volje« države, denimo v postopku sprejemanja proračuna. Če želimo vzpostaviti resnično ustavno skladno decentralizirano državo, ki spodbuja demokratično lokalno samoupravo, ki bo bolj opolnomočena odgovarjati na aktualne izzive (kot je primer žal aktualnih in vse bolj pogostih naravnih nesreč), bomo morali poiskati rešitve, ki bodo vzpostavile dvonivojsko lokalno samoupravo z jasnimi nalogami in pristojnostmi ter močno finančno avtonomijo.

Avtor: dr. Nejc Brezovar.