Uvodno poglavje iz prispevka prof. dr. Cirila Ribičiča, objavljenega v jubilejni izdaji Ustave Republike Slovenije

Pripravljanje nove slovenske ustave je vodila parlamentarna Komisija za ustavna vprašanja[1] (v nadaljnjem besedilu: Ustavna komisija), ključna osebnost, ki je usmerjala to delovanje, je bil njen predsednik dr. France Bučar, najpomembnejši vir za ta prikaz sprejemanja ustave pa so stenogrami in gradiva Ustavne komisije iz arhiva Državnega zbora, objavljeni v več zvezkih pod naslovom Nastajanje slovenske ustave, ki sta jih uredila dr. Miro Cerar in Gorazd Perenič.[2] Ustavna komisija je imenovala strokovno skupino za pripravo delovnega osnutka[3] ter organizirala in usmerjala delo svojih delovnih podkomisij, v katerih so bili poleg njenih članov tudi strokovnjaki za pravno urejanje posameznih področij. Temeljno politično zaledje delovanja Ustavne komisije so bili poslanci vseh treh zborov takratne Skupščine RS ter poslanske skupine vseh parlamentarnih političnih strank, ki so bile zastopane v Ustavni komisiji, in sicer vsaka posebej, torej ne glede na to, ali so bile sicer v Demosovi vladni koaliciji. Predsednik Ustavne komisije se je vseskozi zavedal, da je za sprejetje ustave potrebna dvotretjinska večina vseh poslancev v treh zborih takratne skupščine ter da je ta večina težko dosegljiva in lahko hitro ogrožena že zaradi nasprotovanja nekaj poslancev posamični ali več predlaganim rešitvam. Člani Ustavne komisije so bili imenovani ob spoštovanju načela sorazmerne zastopanosti; njihov položaj ni bil odvisen od tega, ali pripadajo koalicijski ali opozicijski politični stranki oziroma poslanski skupini.

Glede zavzetosti pri delovanju Ustavne komisije opozicijske poslanske skupine niso zaostajale za koalicijskimi, verjetno predvsem zato, ker je bil sprejem ustave pogoj za parlamentarne volitve, na katerih so pričakovale uspeh svojih strank. Danes bi rekli, da je Ustavna komisija delovala v izoliranem mehurčku, s pomočjo kakršnih organizirajo ligaška športna tekmovanja med koronakrizo. Pomembno je bilo, da je vodstvo Ustavne komisije preprečevalo, da bi takratna polarizacija v državnem zboru in nastajajoče razpoke v Demosovi koaliciji onemogočale ali pretirano zavirale oblikovanje in sprejemanje ustave.

Prvotna zamisel je bila, da bi bilo sprejetje Ustave Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Ustava) in v njej opredeljena samostojni in neodvisni položaj Slovenije osrednje dejanje slovenske osamosvojitve. Vendar se je kmalu pokazalo, da prehitro sprejetje Ustave ne bi bilo smiselno, ker bi zaviralo uresničitev plebiscitne zaveze o osamosvojitvi v šestih mesecih ali pa bi se lahko celo končalo tako, da pripravljen predlog Ustave ne bi dobil predpisane dvotretjinske večinske podpore poslancev. Seveda niso bila vsa odprta vprašanja ustavnega urejanja enako pomembna z vidika doseganja zelo zahtevne stopnje soglasja, potrebnega za sprejem Ustave.

Bilo je kar precej takšnih odprtih vprašanj, ki bi lahko vsako zase ali vsa skupaj vodila do nesprejetja predloga Ustave. Mednje so spadala vprašanje svobodnega odločanja o rojstvu otrok, vprašanje regionalizma in dvodomnosti parlamenta, ureditev volilnega sistema, ki naj bi jo uredil zakon, obseg urejanja socialno-ekonomskih pravic, ohranjanje pravic avtohtonih narodnih skupnosti in opredelitev o nacionalnem značaju državne oblasti v normativnem delu Ustave. K različnim pogledom na našteta odprta vprašanja se vrnemo v nadaljevanju.

Poleg tega je bila sprejeta ocena, da so za osamosvojitev pomembne ustavne spremembe, tako vsebinske glede značaja političnega sistema in ekonomsko-lastninske ureditve kot tiste glede simbolov (ime države, zastava, grb, himna), že sprejete z ustavnimi dopolnili k do tedaj veljavni Ustavi. Končno je bilo treba pri odločanju o odložitvi sprejetja nove Ustave upoštevati, da so bile glede osamosvajanja ključne odločitve sprejete že med pripravami na plebiscit o samostojni in neodvisni Sloveniji.

Zaradi vseh naštetih razlogov je sklepni del sprejetja Ustave po daljši prekinitvi potekal po razglasitvi samostojnosti Slovenije. Tako je potem, ko je dala Ustavna komisija osnutek Ustave v javno razpravo (12. oktober 1990), ob pomoči delovnih podkomisij pripravila in objavila predlog nove Ustave (12. in 19. december 1991), Ustava pa je bila sprejeta 23. decembra 1991. Po prekinitvi je Ustavna komisija pospeševala proces sprejetja, da bi s tem prispevala tudi k zaokrožitvi nastajanja neodvisne slovenske države in omogočila volitve, ki bi vzpostavile novo organizacijo oblasti, določeno z novo Ustavo (enodomni državni zbor, individualni predsednik republike, vlada itd.).[4] Ustava je bila sprejeta pol leta po osamosvojitvi, v času, ko so mnoge države že priznale Republiko Slovenijo. »To je ustava države, ki si je že izborila svojo samostojnost in neodvisnost in ki ureja svoja notranja in zunanja razmerja v skladu s predpostavko, da gre za samostojno in neodvisno državo, nastalo na podlagi pravice slovenskega naroda do samoodločbe, ki ji je priznana mednarodnopravna subjektiviteta.«[5]

Nova slovenska Ustava je bila sprejeta ob upoštevanju določb o ustavnorevizijskem postopku prejšnje Ustave iz leta 1974, dopolnjene s sto ustavnimi dopolnili. To pa ne pomeni, da nova Ustava Republike Slovenije, sprejeta leta 1991, ni pomenila zelo korenite vsebinske spremembe. To ni več ustava Slovenije kot članice jugoslovanske federacije, temveč je ustava samostojne in neodvisne republike, vključene v OZN in Svet Evrope; napisana je zgoščeno (je približno trikrat krajša od prejšnje); odpravila je omejitve lastninske pravice in poudarila pomen človekovih pravic, svoboščin in (večstrankarske) demokracije; ohranila je visoko stopnjo varstva narodnih manjšin, zlasti obeh avtohtonih narodnih skupnosti; uvedla je parlamentarni sistem, ki temelji na delitvi oblasti; komunalni sistem je bil nadomeščen z lokalno samoupravo, delegatski mandat pa z reprezentativnim (svobodnim) mandatom; trodomna republiška skupščina je nadomeščena z državnim zborom; kolektivno predsedstvo države je bilo nadomeščeno z individualnim predsednikom republike; na čelu izvršilne oblasti je vlada, katere stabilnost krepi določba o konstruktivni nezaupnici; v njej je posebej poudarjena nadzorna vloga institucij, kot so ustavno sodišče, računsko sodišče, varuh človekovih pravic in državni svet kot zastopstvo lokalnih, socialnih, gospodarskih in poklicnih interesov.

Temeljno vsebinsko naravnanost prihodnje ustave je določil že Predlog, da se začne postopek za sprejem ustave Republike Slovenije, ki ga je oblikovalo Predsedstvo republike in ga objavilo 25. junija 1990. Predsedstvo poudarja, da naj Ustava temelji na obče priznanih ustavno-političnih vrednotah in na dostojanstvu človeka kot naravnega, družbenega in duhovnega bitja. Zavzema se za temeljne pravice človeka in državljana, vključno s socialno-ekonomskimi, in za njihovo varstvo pred ustavnim sodiščem, ki naj postane samostojen ustvarjalec ustavne ureditve. Poudarja tudi velik pomen referenduma in neposredne ljudske iniciative. V predlogu predsedstva je zapisano, da naj slovenski narod z Ustavo izrazi svojo voljo, da živi v suvereni državi, zgrajeni na sodobnih demokratičnih, socialnih, gospodarskih in političnih načelih, z vsemi atributi dejanske oblasti na svojem ozemlju in s polno mednarodno pravno subjektiviteto.

[1] Komisija je imela dva podpredsednika (Miran Potrč, Vitodrag Pukl) in 22 članov izmed poslancev.

[2] Cerar, M., Perenič, G. (ur.) (2001): Nastajanje slovenske ustave. I., II., III. zvezek. Ljubljana: Državni zbor RS.

[3] Ta skupina je do konca avgusta 1990 izdelala podvinski delovni osnutek ustave, o čemer je govora v prejšnjem poglavju.

[4] Na predlog dr. Franceta Bučarja Ustavna komisija tik pred sprejetjem Ustave ni hotela ponovno obravnavati številnih pripomb, ki so jih oblikovali vlada in ministrstva za obrambo, pravosodje, notranje zadeve, finance, šolstvo in zakonodajo 12. decembra 1991.

[5] Citat iz: Kaučič, I. (1998): Temeljne značilnosti in splošne določbe Ustave Republike Slovenije. V Ustavno pravo Slovenije, Kocjančič, R., Ribičič, C., Grad, F., Kaučič, I. Ljubljana: VUŠ.

Več o jubilejni izdaji Ustave RS: https://www.uradni-list.si/knjigarna/jubilejna-ustava-republike-slovenije