Državni zbor je konec lanskega leta sprejel že 15. novelo Zakona o kazenskem postopku (ZKP-O), ki je začela veljati 13. januarja letos, večina njenih določb pa se začne uporabljati 13. maja. Ne glede na to, da ta novela ni tako obsežna kot novela ZKP-N, pa so z njo kljub temu uveljavljene številne pomembne spremembe, med katerimi so tudi spremembe, ki posegajo v položaj državnega tožilca. Glavno vodilo zakonodajalca pri sprejemanju teh sprememb je bilo zagotoviti, da bi bil potek kazenskega postopka še hitrejši in učinkovitejši, s čimer se spoštuje tudi pravica udeležencev kazenskega postopka oziroma obdolženca in oškodovanca do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Spremembe, s katerimi novela ZKP-O posega v položaj državnega tožilca, se odražajo predvsem na področju združevanja zadev že v predkazenskem postopku, s čimer se zagotavlja enotna obravnava kaznivih dejanj istega storilca, kaznivih dejanj v primerih, ko je oškodovanec hkrati storil kaznivo dejanje proti osumljencu, ter kazniva dejanja sostorilcev, udeležencev, prikrivalcev, tistih, ki so pomagali storilcu po kaznivem dejanju, ter tistih, ki niso naznanili kaznivega dejanja ali storilca oziroma niso naznanili, da se pripravlja storitev kaznivega dejanja. Na podlagi teh spremenjenih določb se glede vseh kaznivih dejanj, ki izpolnjujejo zakonsko določene pogoje, izvede enoten predkazenski postopek, ki ga praviloma usmerja tisti državni tožilec, ki je prvi prejel kazensko ovadbo.

Nadalje je novela ZKP-O razširila dolžnost državnega tožilca v zvezi s pisno seznanitvijo z namero o zavrženju kazenske ovadbe tudi na kvalificirane ovaditelje in informacijskega pooblaščenca. S tem jim je, podobno kot oškodovancu, zagotovila posvetovalno vlogo v predkazenskem postopku, ki pa ni neomejena, temveč se nanaša zgolj na kazniva dejanja iz nadzorne pristojnosti teh organov in institucij.

Z novelo ZKP-O se krepi tudi dokazno breme državnega tožilca. Spremenile so se namreč določbe, ki urejajo vsebino obtožnih in drugih aktov državnega tožilca, ki mu nalagajo dolžnost pregledne navedbe dejstev v aktih ter pregledno navedbo in označbo dokazov. S tem se v prvi vrsti zagotavlja večja preglednost teh aktov, kar omogoča sodniku, da se, predvsem v obsežnejših zadevah, hitreje prebije čez celotno spisovno dokumentacijo.

Največ kritik in neodobravanja, predvsem pri državnih tožilcih, pa je bila deležna sprememba, s katero se znotraj ZKP uveljavlja splošni instrukcijski rok za ukrepanje državnega tožilca. Na ta način se vzpostavlja dodatna podlaga glede pravočasnega delovanja državnih tožilcev, saj časovni okvir delovanja državnih tožilcev že določa Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1) oziroma je ta natančneje določen z Merili za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe. Poleg tega se postavlja tudi vprašanje, katera od obeh zakonskih podlag naj se uporabi pri presoji pravočasnosti delovanja državnega tožilca. Kajti, upoštevaje jezikovno razlago določbe 39. člena ZDT-1, je mogoče sklepati, da se glede tega primarno uporabijo določbe ZKP ne glede na to, da je položaj državnega tožilca natančneje določen v ZDT-1.

Spremembe v položaju državnega tožilca so zgolj en segment oziroma sklop sprememb, ki jih je prinesla novela ZKP-O. Natančneje so te spremembe predstavljene v Uvodnih pojasnilih k noveli ZKP-O, kjer si lahko preberete pojasnila oziroma komentar drugih pomembnejših sprememb, sprejetih z novelo ZKP-O.

Vir: dr. Primož Gorkič, Zakon o kazenskem postopku (ZKP), neuradno prečiščeno besedilo z uvodnimi pojasnili ZKP-O in stvarnim kazalom.