Trajnostnost ni breme, temveč poslovna priložnost

Trajnostnost danes presega zgolj izpolnjevanje zakonskih zahtev in poročanje. V številnih podjetjih, zlasti malih in srednje velikih, je bila trajnost najprej videna kot breme, ki ga prinašajo kompleksna zakonodaja in postopki zbiranja podatkov. Vendar pa je sodobni pristop k trajnostnemu upravljanju drugačen. Ne gre namreč več zgolj za izpolnjevanje zahtev, temveč za strateško orodje, ki lahko vodi podjetja do večje konkurenčnosti in odpornosti. Ključno je prepoznavanje trajnostnosti kot priložnosti za optimizacijo procesov, zmanjšanje stroškov in ustvarjanje dolgoročne vrednosti, ne pa zgolj kot odgovornost pred zakonodajo.

Izziv negotovosti in potreba po prilagajanju

V Sloveniji, tako kot drugje, se je v zadnjih letih trajnostnost za številna podjetja, še zlasti mala in srednje velika podjetja, pogosto zdela kot dodatno breme in strošek. Kompleksni zakonodajni okviri in zahtevni postopki zbiranja podatkov so povzročili odpor in prepričanje, da je trajnostnost le še ena birokratska ovira. Nedavna pobuda Evropske komisije, poimenovana Omnibus in predstavljena februarja 2025, katere cilj je poenostaviti in zmanjšati birokratske obremenitve zakonodaje EU, zlasti na področju trajnostnega poročanja, je v tem kontekstu povzročila dodatno negotovost in pri nekaterih podjetjih celo privedla do zastoja pri naložbah v trajnostnost. Predlogi v okviru pobude Omnibus bodo v naslednjih mesecih predmet razprave in odobritve v Evropskem parlamentu ter med državami članicami EU.

Zakonodajni okviri in standardi kot podpora trajnostnemu razvoju

Za doseganje trajnostnih ciljev imajo poleg zakonodajnih usmeritev pomembno vlogo tudi standardi poročanja. Med obveznimi standardi izstopajo Evropski standardi poročanja o trajnostnosti (ESRS), ki izhajajo iz Direktive glede poročanja podjetij o trajnostnosti (CSRD) in od velikih podjetij zahtevajo obsežno poročanje o trajnostnih temah. Neobvezni standardi, kot so Globalna pobuda za poročanje (GRI), Okvir za poročanje o trajnostnem računovodstvu (SASB) in Delovna skupina za razkritja, povezana s podnebjem (TCFD), pa podjetjem zagotavljajo smernice in okvirje za poročanje o trajnostnih praksah. Čedalje pomembnejši – zlasti za mala in srednje velika podjetja – pa postaja standard VSME (Voluntary SME Standard), ki je prilagojen potrebam in zmožnostim manjših in srednje velikih podjetij. Poleg standardov imajo pomembno vlogo tudi platforme za ocenjevanje ESG, kot je na primer EcoVadis, ki podjetjem omogočajo ocenjevanje in primerjavo trajnostnega delovanja.

Zakaj trajnostnost ostaja ključna?

V tem dinamičnem okolju sprememb pa naprednejša podjetja v trajnostnosti in ESG namesto dodatnega bremena vidijo priložnost. Prepoznavajo jo v uporabi orodij in postopkov, ki jim omogočajo pregled stanja podjetja, preverjanje vrednostnih verig in deležnikov ter s tem odkrivanje prej neopaženih tveganj in priložnosti. To ne vključuje le prepoznavanja vplivov podjetij ter njihovih dolgoročnih posledic za podjetja, družbo in okolje, temveč tudi aktivacijo vrednostne verige (na primer dobaviteljev in partnerjev) za izboljšanje metrik ESG in prepoznavanje novih priložnosti za optimizacijo in zmanjševanje stroškov (na primer zmanjšanje porabe vode, energije, uporaba sekundarnih surovin, uporaba odpadne vode za gretje).

Poleg tega trajnostni pristopi pomagajo pri preprečevanju izpada prihodkov zaradi prekinjenih dobavnih verig (zaradi naravnih nesreč, visokih stroškov zaradi pomanjkanja surovin, sankcij dobaviteljev ali nesreč v podjetjih), neetičnega poslovanja dobaviteljev ali širših geopolitičnih dogodkov. Predvsem pa trajnostnost ponuja potencial za rast in razvoj inovativnih in konkurenčnejših poslovnih modelov, ki ustvarjajo prihranke ter odpirajo vrata novim ciljnim skupinam in trgom.

Številni primeri iz prakse dokazujejo, da trajnostnost ni le strošek, temveč lahko prinese konkretne finančne koristi. Konkreten primer tega je podjetje Walmart, ki je leta 2020 poročalo o več kot milijardi ameriških dolarjev prihrankov, doseženih z njihovimi trajnostnimi pobudami v dobavni verigi.¹ Podobno je podjetje Unilever s svojim programom za trajnostno pridobivanje surovin med letoma 2010 in 2020 ustvarilo 1,5 milijarde evrov prihrankov.² Poleg neposrednih finančnih koristi trajnostnost postaja čedalje pomembnejša tudi za vlagatelje. Leta 2020 je BlackRock, eden največjih svetovnih upravljavcev premoženja, napovedal vključitev dejavnikov ESG v svoje investicijske odločitve, kar poudarja pomembnost trajnostnosti na finančnih trgih.³

Čeprav se zdi, da se zakonodajni okvirji na področju trajnostnosti nenehno spreminjajo, je jasno, da trajnostnost ni le prehodna modna muha. Je temeljni dejavnik dolgoročnega uspeha podjetij, ne glede na njihovo velikost. Podjetja imajo edinstveno priložnost, da s proaktivnim pristopom k trajnostnosti zgradijo odporne in konkurenčne dobavne verige, ki bodo pripomogle k boljši prihodnosti. V hitro spreminjajočem se poslovnem okolju je zato pomembno, da posamezniki in podjetja aktivno sledijo novim zakonodajnim okvirjem in najboljšim praksam ter nenehno nadgrajujejo znanja in veščine.

¹ Walmart, 2020.

² Harvard Business School, Business case for sustainability, 2021.

³ BlackRock, Corporate Sustainability.

Avtorica: Polona Mavsar.