Epidemija COVID-19 je večino organizacij ujela na levi nogi. Predvsem tiste, ki že v obdobju pred epidemijo niso bile naklonjene delu na domu ali pa si tega zaradi samega dela enostavno niso mogle privoščiti. Pa vendarle se je čez noč ena pisarna spremenila v toliko pisarn, kot je zaposlenih, ki so delali na svojem domu. 

In kar naenkrat so se pokazale vse razpoke neupoštevanja nasvetov informacijske varnosti. Nikoli ni bilo volje. Pa financ. Pa sredstev. In še kakšen izgovor se je našel. Potem pa nas epidemija, denimo, prisili, da čez noč kupujemo licence VPN – in ker ne vemo, kateri VPN je dober, bomo po Murphyju verjetno kupili najdražjo. Spet (prevelik) strošek.

Med epidemijo sem z zanimanjem opazoval tudi, kako so se organizacije, v katerih je plača zaposlenih vezana na opravljeno delo, in ne na število oddelanih ur, praktično čez noč prilagodile novim razmeram, brez kakršnihkoli večjih težav. Organizacije, kjer je pomembno »štempljanje«, pa so nas kar naenkrat začele spraševati, kako bi uredile oddaljen nadzor delavcev tako, da bi bil ta v skladu z GDPR. Seveda sem se vprašal, ali je res prav GDPR razlog za takšno stanje.

Kakorkoli že, varnost podatkov je med epidemijo še posebej na udaru. In ne pozabimo – prav v teh dneh se ukrepi znova zaostrujejo in ponovno vse več ljudi dela od doma. Kakšne so grožnje za varnost obdelave osebnih podatkov, bomo lahko v živo slišali na 6. Dnevih prava zasebnosti in varovanja informacij z vodilnimi slovenskimi strokovnjaki s tega področja in tudi z najboljšim etičnim hekerjem v Evropi Jamiejem Woodruffom.

Vir: Klemen Kraigher Mišič, univ. dipl. prav., direktor Info hiše d.o.o.