Med prednostnimi cilji sprejetega predloga zakona je uskladitev z evropsko direktivo. S tem namenom so bile med pojmi na novo sprejete natančnejše opredelitve turističnega paketa, paketnega potovanja in povezovalnega potovalnega aranžmaja. Slednji se od paketnega potovanja razlikuje, o njem pa lahko govorimo, kadar sta izbrani vsaj dve različni vrsti potovalnih storitev za namene istega potovanja, pri čemer pa morata biti izpolnjena dva kriterija.

Prvi kriterij je enkraten obisk ali stik s prodajno točko, v okviru katerega potrošnik ločeno izbere in plača posamezne potovalne storitve. Ključna razlika s turističnim paketom je v tem, da se potrošnik pri povezanem potovalnem aranžmaju zaveže k plačilu za posamezno potovalno storitev takoj, ko to storitev izbere, in šele nato izbere naslednjo potovalno storitev. Pri turističnem paketu pa se potrošnik k plačilu zaveže šele potem, ko je izbral vse storitve.

Drugi kriterij pa je tako imenovano usmerjeno omogočanje nakupa. Tako govorimo o povezanem potovalnem aranžmaju, če prvo podjetje usmerjeno omogoča nakup vsaj ene dodatne potovalne storitve drugega podjetja in če je najpozneje 24 ur po potrditvi rezervacije prve potovalne storitve z drugim podjetjem sklenjena pogodba o drugi potovalni storitvi. Eden od takih primerov je tudi situacija, ko ima letalski prevoznik na svoji spletni strani objavljeno spletno povezavo do določenega hotela.

Natančno sta definirana tudi organizator in prodajalec potovanja. Organizator je podjetje, ki neposredno ali posredno prek drugega podjetja ali z njim kombinira ali prodaja turistične pakete. Prodajalec pa je podjetje, ki ni organizator potovanja, vendar pa prodaja turistične pakete v organizatorjevem imenu.

S prenosom evropske direktive je določen tudi nabor informacij, ki jih mora podjetje pred sklenitvijo pogodbe zagotoviti potrošniku. V okviru predpogodbenih informacij mora podjetje z uporabo ustreznega obrazca, ki ga bo predpisal minister, pristojen za varstvo potrošnikov, potrošniku poleg standardnih informacij zagotoviti tudi tiste, ki so relevantne glede na vsebino turističnega paketa.

Natančneje je opredeljen pritožbeni postopek v primeru, da storitev ni izvedena skladno s pogodbo. V nasprotju z obstoječo ureditvijo je za pravilno izvedbo storitve odgovoren samo organizator. S tem se predlog zakona želi izogniti podvajanju stroškov in sporov. Namen enotnih pravil pa je olajšati čezmejno sodelovanje organizatorjev in prodajalcev. Prav tako pa je večje varstvo potrošnikov zagotovljeno tudi ob plačilni nesposobnosti organizatorja potovanja. Zahteve zavarovanja stroškov vrnitve oseb na potovanju v kraj njihovega prebivališča oziroma odhoda so tako precej strožje. Jamstvo mora poleg obstoječe obveze, da organizator potovanja v primeru likvidnostnih težav zagotovi povratek potrošnikov, obsegati tudi povračilo vplačanih sredstev, če do izvedbe potovanja zaradi likvidnostnih težav organizatorja sploh ne pride. Zakon vsebuje tudi zagotovilo, da potrošnik lahko odstopi od pogodbe, če se pred začetkom potovanja v kraju potovanja ali v neposredni bližini pojavijo neizogibne in izredne okoliščine, ki bistveno vplivajo na izvedbo turističnega paketa ali na prevoz potrošnika v kraj potovanja. V tem primeru je upravičen do povračila vseh plačil brez plačila kakršnekoli odstopnine, vendar pa nima pravice zahtevati povrnitve škode.

Vir: Uradni list RS, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu potrošnikov