Karierna pot

Vida Šibenik je svojo poklicno pot začela na Dopisni delavski univerzi v Ljubljani, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v časih, ko so bile potrebe po dodatnem stalnem strokovnem usposabljanju, pridobivanju novega znanja in strokovni literaturi tako v gospodarstvu kakor tudi v družbenih dejavnostih, javni upravi in pravosodju vse bolj opazne.

V Centru za samoupravno normativno dejavnost se je začela seznanjati z raznolikim delom, najprej s pripravami za izdajanje predlogov samoupravnih normativnih aktov, pozneje tudi pravne literature, predvsem priročnikov in učbenikov v sodelovanju s Pravno fakulteto v Ljubljani in Višjo upravno šolo v Mariboru. Pri organizaciji pravnih seminarjev, ki so potekali v sodelovanju s pravniškimi društvi, zlasti z Zvezo društev pravnikov Slovenije in Zvezo društev pravnikov v gospodarstvu, je spoznala širok krog pravnikov.

Leta 1986 se je zaposlila pri Gospodarskem vestniku, pri katerem je že deloval založniški oddelek, ter nadaljevala seminarsko in založniško dejavnost. Leta 1990 je postala odgovorna urednica založbe in nekaj pozneje tudi direktorica samostojne GV Založbe, d. o. o. Po osamosvojitvi Slovenije in pod njenim vodstvom se je program založbe zelo razširil, na tudi po 50 naslovov letno. Vida Šibenik je zasnovala pomembno zbirko Nova slovenska zakonodaja, v kateri vse do danes izhajajo novi slovenski zakoni s poglobljenimi komentarji po členih. Avtorji komentarjev so najpogosteje strokovnjaki, ki so sodelovali že pri pripravi zakona, po možnosti pa je vključena tudi sodna praksa.

Vida Šibenik si je prizadevala za visoke standarde kakovosti knjig, s skrbno izbiro avtorjev in strokovnimi zahtevami. Sodelavce je znala motivirati za odgovornost in natančnost pri jezikovni, uredniški ter oblikovni pripravi knjig. Že od začetka njene založniške poti jo je odlikoval občutek za delo z ljudmi, za odkrivanje novih avtorjev, ki so obetali, da bodo postali pomembni pisci strokovne literature. Hkrati se je dobro zavedala tudi druge, gospodarske plati založniškega posla, ki mora v seštevku vseh izdaj in programov zagotoviti dolgoročni obstoj založbe. Zato je zmeraj iskala nove možnosti in uveljavljala svoje nove zamisli. Tako se je program založbe s temeljnih pravnih del in zakonov širil na zbirke odločb sodišč Vrhovnega sodišča RS, visokošolske učbenike in poslovno literaturo. Vida Šibenik je znala prisluhniti potrebam iz prakse – na njeno pobudo sta začeli izhajati zbirka Manager, ki vključuje knjige z vseh področij managerskega dela, in zbirka PR, za tiste, ki se ukvarjajo s stiki z javnostjo. Najširšemu krogu bralcev je bila namenjena priročniška zbirka Kaj moram vedeti. Ob tem je pod svoje okrilje sprejela in tako omogočila ohranitev za pravno znanost in širše družboslovje izjemno pomembne zbirke Pravna obzorja. Program je bogatila tudi pravna periodika. Domala ves čas je vzporedno z založniško dejavnostjo potekala tudi izobraževalna dejavnost, za promocijo knjige pa je prva zasnovala tudi koncept seminarja s knjigo, izobraževalnega dogodka ob izidu knjige, ki je postal v zadnjem desetletju stalnica ponudbe različnih izdajateljev pri nas.

GV Založba se je pod njenim vodstvom razvila v največjo slovensko založbo pravne in poslovne literature, v dvajsetletnem obdobju njenega vodenja pa je Vida Šibenik odprla pot na strokovni knjižni trg več sto avtorjem z različnih strokovnih področij, največ seveda s pravnega, in poskrbela za izdajo več kot 600 knjižnih naslovov. Med temi so tudi dela, ki so za širšo slovensko kulturo in znanost izjemnega pomena, med njimi na primer prvi prevod Aristotelove Politike v slovenščino iz grškega originala v letu 2010. Nenehno je bila povezana z ljudmi iz prakse in tako je sproti zaznavala potrebe po strokovni literaturi, znanju ter izobraževanju, na drugi strani pa je sodelovala praktično s celotnim krogom pravne stroke na posameznih področjih.

Izjemno pomembno vlogo je odigrala pri ohranitvi najstarejše slovenske pravne revije Pravnik, ki izhaja z nekaj krajšimi prekinitvami že vse od leta 1862. Leta 2008 se je osebno zavzela za njeno ohranitev, takrat pod okriljem GV Založbe in nato, že po upokojitvi, za prenos na izvornega izdajatelja in založnika Zvezo društev pravnikov Slovenije. Revija Pravnik je bila in je ključna za ohranitev in razvoj slovenske pravne terminologije, na njeno pobudo pa so se začeli in uspešno zaključili tudi postopki za vpis v nekatere ugledne mednarodne bibliografske baze.

Ob koncu leta 2010 se je po več kot 45 letih delovne dobe upokojila in predala GV Založbo kot vodilno slovensko založbo pravne in poslovne literature v roke mlajšim sodelavcem, še nekaj let po upokojitvi pa je bdela nad delom tistih, ki jim je predala in zaupala svojega »založniškega otroka« in jim neprecenljivo pomagala s svojimi izkušnjami in nasveti. Rezultati njenega dela na področju izdajanja strokovne literature jo uvrščajo v sam vrh slovenskega založništva zadnjih desetletij, med tiste založnike, ki so bili rojeni za to žlahtno delo. Žal tega prispevka Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije kljub večkratnim pobudam in vloženim predlogom Zveze društev pravnikov Slovenije, Zveze društev za gospodarsko pravo Slovenije in GV Založbe (Lexpere) ni ustrezno pripoznala, a to ne zmanjšuje dejstva njenega izjemnega prispevka slovenskemu založništvu.

Drugi, za pravnike nič manj pomemben je njen prispevek k cehovskemu združevanju in razvoju pravniških društev in zvez. Vse do svoje smrti je bila blagajnik Zveze društev pravnikov Slovenije, dolga leta pa je bila blagajnik tudi v Zvezi društev za gospodarsko pravo Slovenije. Bila je tudi aktivna članica Pravniškega društva Ljubljana ter podpornica delovanja vseh oblik organiziranega udejstvovanja pravnikov v Sloveniji in tudi širše.

Oseben pogled na veliko osebo

Gospo Vido – praktično vsi sodelavci smo jo klicali tako – sem spoznal spomladi leta 2006. Na priporočilo takratne novinarke-urednice Irene Vovk mi je kot direktorica GV Založbe ponudila prvo pogodbo o zaposlitvi, za določen čas, za nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Iz družbe sem najprej predvsem zaradi nje in nato svojega najtesnejšega sodelavca Deana Zagorca odšel šele po 10 letih rednega sodelovanja. Sicer bi se moja poslovna pot obrnila povsem drugače.

Že prvega srečanja ne bom nikoli pozabil. Imel sem ogromno strahospoštovanje pred gospo, o kateri so me podučili, da ve o založništvu vse, predvsem pa, da bere ljudi. Potrditev za prvo sem dobil zelo hitro, že na prvem srečanju, v drugo so me prepričala leta sodelovanja, že tudi takrat pa sem čutil neko nasprotje med avtoriteto, ki sta jo sporočala podoba, glas in celoten nastop, ter toplino, ki so jo izžarevala njene oči. Imela je res tople oči in za vse, ki so jo spoznali, to ni floskula. Če so seveda bili vsaj korektni do nje in njenih sodelavcev, sicer je znala, kot bi rekel znani pesnik, streljati svitle strele.

Ravno to zadnje, zahteva korektnosti do njenih sodelavcev, je bila ena od mnogih pomembnih lekcij vodenja, ki sem se je naučil ob njej. Karkoli se je že zgodilo, ne glede na raven nerodnosti ali celo malomarnosti svojih podrejenih, slabega odnosa do njih ni tolerirala. Vedno se je postavila zanje, za nas, tudi če je vedela, da so kritike upravičene. A zelo striktno je držala to obrambno črto: »Kot direktorica sem odgovorna jaz in bom nastavila hrbet za vse vas. Kar je utemeljeno negativnega in kritik, pa jih boste prejeli neposredno od mene.« Vodja v pravem pomenu besede.

Kot zelo dober šahist, ki predvidi nekaj potez v naprej, je gledala na posel primarno kot na delo z ljudmi. Ljudmi, strokovnjaki, avtorji, ki na trg vstopajo, na njem delujejo in predvsem vztrajajo. Zato je mnogokrat pod okrilje vzela avtorje, ki so bili neznani, ne nujno mladi, a neznani in prvič na poti avtorstva nekih strokovnih ali znanstvenih vsebin. Pod okrilje skoraj v smislu mecenstva, in zelo pogosto se je to njej in družbi oziroma sodelavcem, za katere je bila odgovorna, zelo izplačalo. Rada je poudarila, kar sem kot njen naslednik nadaljeval tudi sam, da so imeli sodelavci na GV Založbi zelo zgledne plače. Vsekakor nad povprečjem v panogi. In to je bila zelo njena zasluga, tako v smislu prizadevanj in rezultatov pri dobičkonosnosti, kot v smislu odnosa do lastnikov. Na svoje zaposlene ni pozabljala in nikoli pozabila.

Tako pri avtorjih kot pri sodelavcih je imela – vzemite to z nekaj zadržka, ker sem bil predvsem po njeni volji njen naslednik – izjemen občutek za kakovost in delavnost ter tudi človeške vrline. Ko je zaključila svojo formalno karierno pot, je rada, čeprav z nekaj pelina poudarila, da se je prav in v celoti zmotila v celotni karieri pravzaprav le enkrat. Torej kot da se ne bi, v smislu izjeme, ki potrjuje pravilo, hkrati pa je bila izjemno ponosna na odnos, delavnost in storilnost (vrstni red ni nujno poveden) Goce Vujović, Biserke Bradeško, Polone Kancilija, Anje Tavčar itd., iz katerih je znala potegniti res veliko.

Kako dobro roko je imela, ponazarja dejstvo, da je po prav tako prerani smrti dotedanjega odgovornega urednika Pravne prakse Dušana Skoka, katerega smrt jo je globoko prizadela, za odgovornega urednika Pravne prakse imenovala Deana Zagorca, ki je bil prej med drugim predsednik Amnesty International Slovenije in nato urednik-novinar Pravne prakse. Pri njem je našla tisto, kar je najbolj cenila: lojalnost, korektnost, sposobnost in delavnost. Kako zelo pomembne so bile te lastnosti, kaže tudi to, da Dean ni bil pravnik. In postaviti na tako odgovorno mesto edinega pravnega časopisa v državi ne-pravnika, je bilo skoraj bogokletno dejanje.

Še več: v naslednjih letih je ugotovila, da se v izbiri ni zmotila, in je Deana predvidela kot svojega naslednika. Dokler nisem prišel v založbo jaz, ki mi je zaupala vse več funkcij in se trudila me zadržat, da ne bi odšel v takrat želeno tujino. Kako zelo dober občutek je imela za ljudi, kaže ravno s tem povezana zgodba. Z Deanom sta bila dogovorjena, da bo njen naslednik in da bo prevzel mesto direktorja GV Založbe. Dlje kot smo delali skupaj, in Dean je bil moj neposredno nadrejeni, bolj se ji je zdelo, da bi bilo še bolje, če obdrži v družbi oba. In zaradi mojih ambicij me je kmalu imenovala za hišnega pravnika, nato pa še odgovornega urednika celotne založbe. Ko se je bližalo leto nameravane upokojitve, je k sebi poklicala Deana in mu omenila njun dogovor o »nasledstvu«. In Dean ji je, ne da bi kaj dosti govorila, dejal, da bi bilo za založbo bolje, da sem imenovan za direktorja GV Založbe jaz, njegov dotlej podrejeni, on pa ostane odgovorni urednik Pravne prakse. To in dejstvo, da me je za svojega sprejela tudi dr. Nina Plavšak, katere mnenje je prav tako izjemno cenila, sta jo potrdila v njeni že prej sprejeti intimni odločitvi. A predvsem je v tej zgodbi povedna izjemna gesta sodelavca Deana, s katerega izborom je gospa Vida tvegala veliko, marsikakšno kritiko na začetku zaradi tega izbora tudi slišala, a se je izkazalo, kako dober občutek za ljudi je imela. Sploh glede tiste lastnosti, ki jo je skoraj najbolj cenila: človeškosti. In sama je bila res velik človek. Oseba, ki ji ni bilo težko priznati, da se je zmotila, ki je poslušala in predvsem slišala vse druge, zaradi argumentov in ne formalne »avtoritete«, ki se ni obkrožala s kimavci, ker se je zavedala, da je ti ne morejo prinesti ne dodane vrednosti in ne olajšati »vladanja«.

Vsekakor pa, kar ni zelo pogosto, ni bila pristaš vladanja za vsako ceno. Umakniti se je želela že kakšno leto pred dejansko upokojitvijo, a zvestoba do njenega »otroka« GV Založbe ji ni dala, da bi se podala na zaslužen daljši dopust: finančna in ekonomska kriza je založništvo zelo prizadela, tudi GV Založba nanjo ni bila imuna, a ni bilo v njeni naravi, da bi se poslovila in založbo zapustila v težkih razmerah. Zato je vztrajala še kakšno leto, da je zapustila družbo v – glede na okoliščine – optimalnem stanju. Ob tem moram poudariti, da je »zapustila« napačna beseda. Nikoli se ni želela vsiljevat, a se je videlo, da ji spoštovanje njenega preteklega dela, predvsem pa znanja in izkušenj s strani njenih naslednikov veliko pomeni. Vedno je dvignila telefon, prišla na srečanje, prebrala gradivo.

Zame osebno je bila, in to ne pretiravam, kot druga mati. Tudi vedla se je vizionarsko, kot da bi vedela, kakšen bo razplet: kot 26-letnika sta me z Deanom poslala na druženja Pravniškega društva Ljubljana z ladjico po Ljubljanici, vse zato, kot je rada rekla, »Da vas v društvu spoznajo in sprejmejo za svojega. Posel bo potem mnogo lažje peljati.« In res, kar mi je bilo sprva odveč in neprijetno, je postalo glavni vzvod moje poznejše strategije, saj sem zaradi njene modrosti postal neke vrste most med generacijami pravnikov. Podobno me je za ceno lastnih pozicij v društvih umeščala na kandidatne liste. Vse zato, ker ji ni bilo do nazivov in funkcij, temveč do uspeha svoje družbe. Redki so direktorji s takšnim daljnosežnim razmišljanjem.

Predvsem pa so po mojem prepričanju redki direktorji, ki premorejo toliko zvestobe družbi, katere lastniki sicer niso, in zvestobe svojim podrejenim. Ter tudi toliko spoštovanja do konkurence, kar navsezadnje dokazuje tudi poziv Uradnega lista Republike Slovenije za objavo nekrologa v njen spomin. Bila je, kar je prav tako vztrajno prenašala na oba svoja najtesnejša sodelavca, mene in Deana, glasnik povezovanja in vključevanja, ne razdorov v odzivu na lastno majhnost. Vse to nosim sam in vem, da tudi večina njenih sodelavcev, kot njeno osrednjo dediščino. In čeprav neizmerno obžalujem, da je vse to bila, sem ponosen in počaščen, da je zame in da bo za toliko ljudi do trenutka, ko ji bomo sledili, zgled vsega dobrega, kar prinaša odgovornost vodje.

Pravijo, da so najpomembnejši spomeniki, ki jih puščamo za seboj, tisti, ki jih pustimo v srcih drugih ljudi. Kot lahko pričamo tisti, ki smo imeli ta privilegij, da smo jo spoznali: so za gospo Vido ostali tako v možganih, razumu, kot v srcu. In to trajno.

Boštjan Koritnik