Imetnik znamke ima obveznost, da znamko uporablja za označevanje blaga in storitev, za katere je znamka registrirana. Neuporaba znamke v časovnem obdobju petih let od dneva registracije oziroma od dneva zadnje uporabe brez upravičenega razloga je razlog za njeno razveljavitev in s tem prenehanje.

Znamka se mora uporabljati resno in dejansko, kar pomeni za označevanje izvora blaga in storitev, s čimer se zagotavlja njena bistvena funkcija, uporabljati se mora javno in v povezavi z blagom ali storitvami. Včasih imetnik znamke registrirano (individualno) znamko uporablja drugače, tj. v smislu sporočanja kakovosti blaga, kar je sicer značilnost certifikacijskih ali garancijskih znamk.^{1, 2} Vprašanje je, ali taka uporaba zadošča za resno in dejansko uporabo individualne znamke. S tem vprašanjem se je ukvarjalo Sodišče EU v zadevi Gözze Frottierweberei.³ 
Družba VBB je registrirala znamko v obliki bombažne rože, ki so jo uporabljali proizvajalci tekstila iz bombaža, s čimer so certificirali vsebnost in kakovost blaga. Licenčne pogodbe je sklenila z družbami, ki so bile z njo povezane. Povezane družbe so se zavezale, da bodo znamko uporabljale zgolj na blagu iz kakovostnih bombažnih vlaken, kar je preverjala VBB. Družba Gözze je prav tako uporabila ta znak, ni pa sklenila licenčne pogodbe. VBB je vložila tožbo zaradi kršitve uporabe znamke, medtem ko je družba Gözze vložila nasprotno tožbo na neveljavnost znamke zaradi njene neuporabe. Sodišče EU je odločilo, da se individualna znamka resno in dejansko uporablja, če se uporablja za označevanje blaga ali storitev posameznega podjetja, pod nadzorom katerega je blago proizvedeno in ki je odgovorno za kakovost blaga.
V obravnavani zadevi pa ni šlo za tako uporabo individualne znamke, ki bi opravljala to bistveno funkcijo, temveč za zagotavljanje kakovosti surovega bombaža. Uporaba individualne znamke na način, kot se uporablja certifikacijska znamka, torej ni resna in dejanska uporaba, ki se zahteva za obstoj individualne znamke. Posledica take uporabe je lahko njeno prenehanje.

Resna in dejanska uporaba znamke je z novo Direktivo 2015/2436 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami,⁴ ki se v slovensko nacionalno pravo prenašajo z novelo Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1E),⁵ pridobila še večje razsežnosti in se pojavlja ne le v postopku razveljavitve znamke, temveč tudi v drugih postopkih. Imetnik prejšnje znamke ne bo uspel v postopku ničnosti kasnejše znamke, če znamke ni uporabljal resno in dejansko. Prav tako imetniku prejšnje znamke ne bo uspelo uspešno ugovarjati registraciji enake ali podobne kasnejše znamke. Vloga te zahteve pa se pojavlja tudi v postopku kršitve znamke, kjer lahko domnevni kršitelj zahteva predložitev dokazov o resni in dejanski uporabi znamke. Posledično lahko imetnik znamke prepove uporabo znamke tretji osebi, samo če ne obstajajo razlogi za njeno razveljavitev zaradi neuporabe.

Več o novostih in spremembah na področju prava znamk lahko preberete v knjigi Uvodna pojasnila k noveli ZIL-1E avtorice dr. Martine Repas.

¹ Davis R., Quintin T. St., Tritton G., Tritton on Intellectual Property in Europe, Sweet & Maxwell, London, 2018, stran 509.

² Te sporočajo, da ima blago tehnične in kakovostne standarde, ki jih je certificiral imetnik znamke. Zakonodajalec se za uvedbo tovrstnih znamk v slovensko pravo ni odločil. Je pa možna pridobitev certifikacijske znamke EU, ki velja na celotnem območju EU.

³ Zadeva C-689/15, W. F. Gözze Frottierweberei GmbH in Wolfgang Gözze proti Verein Bremer Baumwollbörse, ECLI:EU:C:2017:434.

⁴ UL EU L 336, 23. 12. 2015, strani 1–26; kodificirano besedilo.
⁵ Uradni list RS, št. 23/20.

Vir: Red. prof. dr. Martina Repas, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru.