Zavedanje o pomenu registracije blagovne znamke je v Sloveniji na visoki ravni. Družbe se večinoma zavedajo pomena intelektualne lastnine in ena prvih, na katero posamezniki pomislijo ob tem pojmu, je prav blagovna znamka. Na splošno pa opažamo prepričanje, da je pri blagovnih znamkah pomembno samo, da sta izbrana zapomnljivo ime ali logotip, manj pozornosti pa se namenja postopkom pred registracijo in še zlasti pomenu aktivnega ravnanja po uspešni registraciji.

Z blagovno znamko se zavarujejo znaki, ki blago oziroma storitve posameznega podjetja razlikujejo od blaga in storitev, ki jih ponujajo druga podjetja. Zato in tudi zato, ker lahko imetniki zgodnejših blagovnih znamk zoper poznejše prijave vložijo ugovor oziroma vložijo tožbo zaradi kršitve blagovne znamke, je treba pred prijavo, pa tudi pred začetkom uporabe blagovne znamke za blago oziroma storitve, kadar je znak za označevanje blaga oziroma storitev že v gospodarskem prometu pred vložitvijo prijave, preveriti, ali za željeno blago in storitve v izbranih državah že obstajajo predhodne enake ali zamenljivo podobne blagovne znamke, ki bi lahko bile podlaga za ugovor. Glede tega je treba pozornost nameniti tudi drugemu pomembnemu vidiku, in sicer izboru blaga in storitev. Pristop, po katerem podjetje »za vsak slučaj« prijavi zelo širok nabor blaga in storitev, ni nujno najboljši, saj se s tem poveča verjetnost, da že obstaja predhodna znamka, ki je lahko podlaga za ugovor zoper prijavo. Poleg tega je znamka za blago in storitve, za katere se dejansko ne uporablja, lahko po petih letih od registracije ranljiva, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju prispevka. Idealni pristop je zato prijava znamke, še preden jo podjetje začne uporabljati v gospodarskem prometu, in sicer za blago in storitve, ki jih pod blagovno znamko podjetje namerava začeti ponujati najpozneje v treh do največ petih letih po prijavi oziroma tistih, ki jih že ponuja, seveda ob upoštevanju drugih že prijavljenih oziroma registriranih blagovnih znamk ter blagovnih znamk, ki so že na trgu. Po končani pripravi seznama blaga in storitev in opravljeni poizvedbi je čas za prijavo blagovne znamke. Če pristojni urad ne identificira absolutnih razlogov za zavrnitev znamke in če v trimesečnem roku od objave prijave ni vložen ugovor, je znamka uspešno registrirana.

Večinoma velja prepričanje, da je v primeru uspešne registracije delo podjetja v zvezi z blagovno znamko končano ter da je edina naloga imetnika skrb za obnovitev znamke pred njenim iztekom veljavnosti vsakih deset let. Vendar pa je takšno prepričanje zmotno. Urad za intelektualno lastnino (slovenski in tudi evropski) namreč ne pazi po uradni dolžnosti na morebitne predhodne pravice, ki bi lahko bile podlaga za zavrnitev poznejše prijave, prav tako pa ta naloga ni vključena v storitev zastopnika, ki skrbi za prijavo in/ali obnovitve. V primeru pasivnosti imetnika prejšnje blagovne znamke bo zato lahko poznejši prijavitelj uspešno registriral svojo blagovno znamko, ki bi na trgu lahko ustvarila zmedo. Imetnik prejšnje znamke bo imel v takem primeru na voljo le še tožbo za ugotovitev ničnosti blagovne znamke (114. člen Zakona o industrijski lastnini – ZIL-1),¹ kar pa za zdaj pomeni dolgotrajen in zamuden sodni postopek. Enako velja tudi za firmo – skladno z Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD-1)² mora namreč tisti, ki meni, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njegove prej registrirane firme, znamke ali neregistriranih znakov, ki uživajo varstvo po predpisih, ki urejajo znamke, s tožbo zahtevati opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino. Poznejše prijave je zato treba spremljati (pri tem lahko pomagajo posebni programi in zastopniki) in pravočasno vložiti ugovor vsaj zoper prijavljeno blagovno znamko (101. člen ZIL-1), saj ugovorni postopek poteka pred uradom za intelektualno lastnino ter je zato hitrejši in cenejši kot poznejši sodni postopki.

Drugi pomembni vidik, ki ga je treba imeti v mislih po registraciji blagovne znamke, pa je ta, da je treba blagovno znamko uporabljati v obliki, v kakršni je registrirana, ali vsaj v obliki, ki ne spreminja bistveno njenega razlikovalnega učinka (52.b člen ZIL-1). Če namreč znamke ne uporabljamo oziroma jo uporabljamo v spremenjeni obliki, je po petih letih od registracije ranljiva za zahtevke za razveljavitev zaradi nerabe oziroma je lahko, če na njej utemeljujemo ugovor zoper poznejše prijave znamke, v ugovornem postopku tarča zahteve, da se dokaže njena dejanska uporaba. Če nam je ne uspe dokazati, lahko izgubimo blagovno znamko, in sicer bodisi v celoti bodisi samo za posamezno blago in storitve. Če podjetje svoj logotip spremeni oziroma ga posodobi, starega registriranega pa preneha uporabljati, mora nujno prijaviti in registrirati tudi novi logotip. Pri odločitvi za menjavo logotipa je treba tudi preveriti, ali je bila v času od prve prijave do nove prijave registrirana kakšna znamka, ki bi lahko bila ovira za registracijo nove podobe. Vse blagovne znamke, ki so sicer poznejše od prve prijave in so bile v vmesnem času uspešno registrirane, so namreč lahko ovira za poznejšo prijavo nove podobe oziroma logotipa.

¹ Uradni list RS, št. 51/06 s spremembami.

² Uradni list RS, št. 42/06 s spremembami.

Avtorici: Urša Horvat Kous, odvetnica in Eva Gostiša, odvetnica, Jadek & Pensa.