Letos bodo 16. in 17. novembra potekali že deseti Dnevi gradbenega prava, ki so najpomembnejše strokovno srečanje na temo gradbenega prava pri nas. Srečanje je pomembno zato, ker močno oblikuje smer, v katero se razvijajo pravnostrokovna vprašanja iz področja gradbenega prava, teh vprašanj pa je iz leta v leto več, so bolj pereča in bolj poglobljena.

Čeprav so se udeleženci pri graditvi objektov že skoraj navadili, da jim zadnja leta pravne izzive krojijo »neformalna« stališča izvršne veje oblasti – različnih ministrstev, ki za svoja stališča sicer nimajo nikakršne formalne pravne podlage, kljub temu pa se zanje pričakuje, da jih bodo vsi naročniki upoštevali, pravna stroka vedno znova opozarja, da so vprašanja veliko bolj večplastna, kot je to videti na prvi pogled, in da odgovorov nanje ni mogoče podajati z enoznačnimi, neobrazloženimi »neformalnimi« stališči javne uprave, saj ta stališča ne upoštevajo niti konkretnega dejanskega stanja niti vseh relevantnih predpisov, ki bi jih morala.

Eden od zadnjih primerov takega neustreznega stališča je vprašanja podaljšanja rokov pri projektih, katerih izvedba je neposredno vezana oziroma se sofinancira iz finančne perspektive 2014–2020. Zakon o interventnih ukrepih za odpravo posledic poplav in zemeljskih plazov iz avgusta 2023 (ZIUOPZP) je pogodbeno dogovorjene roke podaljšal za šest mesecev, pri tem pa določil izjemo, in sicer za projekte, katerih izvedba je neposredno vezana oziroma se sofinancira iz finančne perspektive 2014–2020. Zakonodajalec je že kar v zakonski določbi podal utemeljitev za tako izjemo – ker se skladno z regulativo EU obdobje upravičenosti zaključi 31. decembra 2023. Vendar pa državni organi težko priznajo dejstvo, da je bil pred tem zakonom sprejet še en interventni zakon, in sicer Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč (ZOPNN-F), ki je začel veljati 11. avgusta 2023 in v 56. členu določil, da se vsi »pogodbeno dogovorjeni roki podaljšajo za obdobje trajanja odprave posledic po naravnih nesrečah večjega obsega«. Na podlagi te določbe 56. člena ZOPNN-F je zakonodajalec vsem izvajalcem, ki imajo sklenjeno pogodbo z naročniki na splošnem področju, na podlagi zakona, tj. ex lege podaljšal rok za izvedbo del, pri čemer podaljšanja rokov ni omejil niti na območja, ki so bila prizadeta v poplavah, niti ni predvidel nobene vzročne zveze med poplavami in (ne)zmožnostjo izpolnitve konkretnih pogodb v prvotnih rokih. Roke je namreč podaljšal pri vseh pogodbah z naročniki na splošnem področju, razen pri pogodbah za dobavo opreme za odpravo posledic poplav. V pogodbe med naročniki (upravičenci) in izvajalci za projekte, katerih izvedba se sofinancira iz kohezijskih sredstev, sta torej z diametralno nasprotnimi ukrepi posegla oba interventna zakona – tako ZOPNN-F kot tudi ZIUOPZP.

Na podlagi pravne analize tako ni mogoče podpreti stališča, da izvajalci, ki izvajajo dela pri projektih, ki so sofinancirani iz finančne perspektive 2014–2020, niso upravičeni do nikakršnega podaljšanja roka za izvedbo del, čeprav številna ministrstva zavzemajo takšna stališča.

Dnevi gradbenega prava so namenjeni soočenju mnenj v tovrstnih zagatah ter reševanju različnih pravnih izzivov, s katerimi se srečujejo udeleženci pri graditvi objektov.

Avtorica: Maja Koršič Potočnik.