Večina pravnikov ob omembi agrarnih skupnosti, kolektivnega premoženja in drugačnega načina posedovanja (un altro modo di possedere) najprej pomisli, da te vsebine spadajo k predmetu pravne zgodovine in da gre za neka razmerja iz preteklosti, vendar temu ni tako. Kar slabe štiri odstotke celotne površine Slovenije danes predstavljajozemljišča, ki so v solastnini oziroma skupni lastnini članov agrarnih skupnosti, število agrarnih skupnosti se giblje okrog šesto, povprečna agrarna skupnost pa ima 34 članov.¹ 

Ti podatki govorijo v prid temu, da so to velike površine, katerih primerno upravljanje je pomembno z vidika slovenskega gozdarstva in kmetijstva, ter potrjujejo prepričanje, da agrarne skupnosti niso samo pretekla zgodovinska tvorba, ampak so tudi danes še kako žive organizacije, s katerimi se moramo ponovno² naučiti živeti, pravniki pa razumeti njihove posebnosti.

Ob tem imamo v mislih dve temeljni pravni vprašanji: dedovanje (pravilo enega dediča) in primerno upravljanje s skupnim premoženjem (skupno upravljanje preko organov agrarne skupnosti), ki sta v novem Zakonu o agrarnih skupnostih (ZAgrS)³ urejeni na novo in bistveno odstopata od splošne ureditve na področju dednega in stvarnega prava.

V tem prispevku se bomo na kratko dotaknili problematike dedovanja premoženja člana agrarne skupnosti, ki je v solastnini oziroma skupni lastnini članov, to področje namreč ZAgrS ureja popolnoma na novo.

V zadnjih dvajsetih letih se je v sodni praksi sicer uveljavilo pravilo, da lahko lastniški delež v agrarni skupnosti deduje samo en dedič, vendar temu ni bilo vedno tako. Pogosto se je solastniški delež člana v postopku dedovanja še nadalje drobil na več dedičev, zato ZAgrS za ta del premoženja uzakonja pravilo enega dediča brez izjem.

Sodna praksa je zavzela tudi stališče, da lahko premoženje v agrarni skupnosti deduje le oseba, ki je član agrarne skupnosti, ostalim dedičem »nečlanom« pa pripada »nujni« delež. A naše mnenje je, da takšna razlaga ni nujno vedno pravilna; nesporno je le, da bi morala sodišča ta pogoj (članstvo v agrarni skupnosti) upoštevati le pri tako imenovanem »prvem dedovanju« (po drugem odstavku 8. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic).⁴

Za vse nadaljnje postopke dedovanja pa je vprašljivo, ali je sploh dopustno, da agrarna skupnost posredno (s sprejemom oziroma nesprejemom posameznika v članstvo agrarne skupnosti) odloča o določitvi dediča. Zato ZAgrS za dedovanje predvideva tako imenovane »pripadnostne položaje«, da bi ta del premoženja dedovala tista oseba, ki je »blizu« agrarni skupnosti in ima interes za upravljanje s skupnim premoženjem, posredno pa se na ta način zagotavljata tudi ekonomska in socialna funkcija lastnine (67. člen Ustave RS).

Več o obravnavani določitvi dediča ter tudi o izrecnemu urejanju prepovedi izplačila nujnega deleža dedičem v primeru prehoda zapuščine na občino⁵ lahko preberete v knjigi Zakon o agrarnih skupnostih s komentarjem.

¹ Premrl, T. (2013): Analiza stanja agrarnih skupnosti v Sloveniji na podlagi podatkov upravnih enot. Ekspertiza. Ljubljana: Gozdarski inštitut Slovenije.
² Po drugi svetovni vojni (1947) je bilo premoženje agrarnim skupnostim odvzeto in so bile dejansko ukinjene; postopki vračanja premoženja so se začeli po letu 1991 oziroma letu 1994.
³ Uradni list RS, št. 74/15.
⁴ Uradni list RS, št. 5/94, 38/94, 69/95, 22/97, 56/99, 72/00, 87/11, 14/15 – ZUUJFO in 74/15 – ZAgrS.
⁵ Sodna praksa je glede izplačila nujnega deleža dedičem v primeru prehoda premoženja člana na občino neenotna: prakse sodišč, po kateri so bile občine zavezane za plačilo nujnega deleža: VSK Cp 1146/2007, VSK Cp 40/2009, VSL II Cp 3509/2012 in druge, drugače: VSL II Cp 180/2015 in VSL II Cp 1536/2013.

Vir: Andrej Hafner