Knjiga Bil sem odvetnik združuje več kot 50 let poklicne poti odvetnika in avtorja knjige Rudija Šeliha. Vseživljenjsko delo je nastalo ob stopetdesetletnici obstoja in dela Odvetniške zbornice Slovenije, vanj pa je avtor prelil spomine iz svoje več kot 50-letne kariere.

O tem, zakaj je danes velikokrat težje biti odvetnik kot nekoč, in o pomenu poklica, ki se spreminja skupaj z družbenimi spremembami, si preberite v intervjuju.

V Založbi Uradni list smo izdali vašo knjigo Bil sem odvetnik. V njej predstavljate predvsem svoje poklicno življenje. Kaj vas je spodbudilo k pisanju knjige?

Ko se je približevala stopetdesetletnica obstoja in dela Odvetniške zbornice Slovenije, se mi je utrnila misel, da bi bilo dobro zapisati kaj o tem, kako je bilo pred petdesetimi leti, ko smo proslavili stoto obletnico obstoja te odvetniške organizacije. Spomini na tiste čase in zapisi v tej zvezi so se prelili v to knjigo.

Kaj je pomenilo biti odvetnik v šestdesetih letih preteklega stoletja?

Biti odvetnik v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo tako zanimivo in zahtevno, kot je zanimivo in zahtevno tudi danes. Vendar pa so bili to drugi časi v drugem političnem sistemu, ki so zahtevali reševanje drugih in drugačnih problemov. Nevarnosti za sistemski obstoj odvetništva kot nadvse pomembnega poklica za varstvo človekovih pravic danes ni, naloge in težave na drugih področjih pa so podobne tistim v preteklosti. Če dodam probleme, ki jih ustvarjata novi čas in izjemen tehnološki razvoj, si upam reči, da je danes biti odvetnik velikokrat težje, kot je bilo tedaj.

Kje ste začeli svojo odvetniško pot?

Moja odvetniška pot se je začela leta 1961 v Ljubljani in se končala z upokojitvijo leta 2004 v istem mestu.

Lahko na kratko opišete vaše prve korake v poklicu odvetnika?

Moji prvi koraki v odvetniškem poklicu so se začeli, ko sem bil leta 1958 vpisan v imenik odvetniških pripravnikov pri Odvetniški zbornici. V letu 1959 sem opravil obvezno sodno prakso in pravosodni izpit. Leta 1961 sem se pridružil odvetniku dr. Borisu Pucu v Ljubljani in z njim uspešno sodeloval vse do njegove smrti leta 1975, nato pa z drugimi cenjenimi kolegi vse do upokojitve.

Kdaj ste začeli z delom v Odvetniški zbornici in koliko časa ste bili njen predsednik?

Po drugem letu opravljanja odvetniškega poklica sem bil leta 1963 izvoljen v upravni odbor Odvetniške zbornice. Čez dve leti sem bil izvoljen za predsednika in dolžnost opravljal dve mandatni obdobji, to je do leta 1971. Po tem času sem bil vseskozi aktiven v raznih organih zbornice. Leta 1982 so me odvetniki povabili, naj ponovno kandidiram za predsednika. To sem storil, bil izvoljen in to dolžnost opravljal eno mandatno obdobje, to je do leta 1985.

Bi lahko opisali pomen poklica odvetnik v preteklosti in danes?

Pomen poklica odvetnik se časovno spreminja v skladu s količino družbenih sprememb, ki so čedalje večje. V bistvu pa ostaja isti in se odraža v temeljnih nalogah, ki so ne glede na čas: odvetnik je dolžan pomagati in nuditi pravno pomoč fizični ali pravni osebi ne glede na njen položaj v družbi in državi. Pri tem mora biti središče človek posameznik, ki je prepogosto sam brez moči proti državi, ki ima v rokah vse vzvode oblastne prisile, ali pa proti mogočnemu kapitalu, ki ga zanima predvsem dobiček in je človek pogosto postranska stvar.

Knjigo ste opremili tudi z dokumentarnim gradivom, ki daje posebno težo knjigi in zanimivost bralcu. Kaj vam pomenijo te fotografije?

Fotografija je pomemben dokument, ohranja živ spomin na čas, ko je bila posneta, in na ljudi, ki so na njej.

Ker imate dolgoletne izkušnje v tem poklicu, kaj bi svetovali mladim odvetnikom?

Mladim odvetnikom bi svetoval, da kolikor je mogoče kopičijo znanje in se s tem znanjem prilagajajo zahtevam, ki jih prinašata novi čas in z njim skokovit razvoj, kateremu smo priča. Pri opravljanju poklica pa naj ne pozabijo na pravila poklicnega etičnega kodeksa.

Proti koncu knjige pišete tudi o svojem otroštvu, mladosti. V številni kmečki družini verjetno ni bilo lahko sprejeti odločitev postati odvetnik. Je bila to predvsem vaša želja ali želja staršev?

V številni kmečki družini, ki ni bila ne revna in ne bogata, so se sprejemale odločitve, ki so se več ali manj nanašale na temeljno preživetje. Vse drugo je bilo prepuščeno posamezniku. Seveda pa so se zlasti starši veselili vsakega posamičnega uspeha. Ko so moje otroške sanje, da bi študiral tehniko, izpuhtele, sem se iz praktičnih razlogov odločil za študij prava. Že na vsem začetku sem gojil misel, da bi po koncu študija bil odvetnik. Dokončna odločitev pa je padla, ko sem še kot študent v dejanskem življenju doživel in preizkusil, kaj pomeni pomoč odvetnika nekomu, ki je sam v stiski proti mogočni državi. Postal sem odvetnik in opravljal ta poklic, predan in zadovoljen mnogo let. Večkrat sem si pri sebi dejal, da je koristno, če ti otroške sanje izpuhtijo.

Uvodno besedo v knjigi je napisal mag. Roman Završek, sedanji predsednik Odvetniške zbornice Slovenije. Iz njegovega pisanja je razvidno, da je med vama poseben odnos in da še vedno ohranjate stike z zbornico.

Z Odvetniško zbornico, s sedanjim predsednikom odvetniške zbornice in drugimi predsedniki, ki so vodili Odvetniško zbornico pred in za menoj, sem ohranjal pristne in prijateljske stike. To je tradicija, ki se je ohranjala vsaj zadnjih sto let. Eden od pomembnih razlogov za te dobre in normalne odnose je prav gotovo dejstvo, da opravljanje dolžnosti odvetnikov v zbornici in za zbornico, vključno s predsedniško, niso poklicne in niso plačane. Dobri odnosi so tako priznanje in nagrada za opravljeno delo, povezano z znatno izgubo časa. Predsedniku in meni se je zato zdelo povsem naravno, da napiše uvodno besedo, zlasti še, ker me je z vprašanji, ali in kdaj bom kaj napisal, k temu spodbujal.

 Za več informacij o knjigi Bil sem odvetnik kliknite tukaj.

Avtor: Uradni list