Z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP) se urejajo temeljna procesna razmerja med upravnimi in drugimi državnimi organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar ti odločajo o pravicah, pravnih koristih in obveznostih fizičnih in pravnih oseb s področja upravnega prava. Smiselno se pravila ZUP uporabljajo tudi v drugih javnopravnih zadevah, ki niso urejene s posebnimi procesnimi pravili, in v javnopravnih zadevah, v katerih zakoni neposredno napotujejo na ZUP. Ministrstvo za javno upravo je pripravilo precej obsežno spremembo zakona (ZUP-1I), ki zasleduje cilje skrajšanja časa od vložitve vloge do dokončnosti upravnega akta oziroma zaključka upravnega postopka, krepitve načela kontradiktornosti, učinkovitejšega vročanja, jasnejše urejanje pravice stranke do izdaje odločbe v zakonitem roku in pravice do pritožbe zaradi molka in poenostavitve izdaje potrdil iz uradnih evidenc v elektronski obliki.

 Napredni elektronski podpis kot zadostna raven pravne varnosti

S predlogom spremembe zakona se poenostavlja komunikacija stranke z organom, ki vodi upravni postopek. Veljavni zakon določa, da morajo biti vloge v elektronski obliki podpisane z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom. Predlog z namenom razširjanja normativnih pogojev za elektronsko podpisovanje vlog določa, da se te lahko podpišejo z naprednim elektronskim podpisom, ki ga ima več potencialnih vložnikov kot kvalificiran elektronski podpis. Uporaba slednjega je tudi sicer zahtevnejša in lahko vpliva na obseg elektronskega poslovanja. Ob tem, da tudi nižja raven elektronskega podpisa zagotavlja zadostno pravno varnost vložnikov, se z nižanjem pravnega standarda sorazmerno zmanjšuje obremenitev organa, vezana na presojo formalnih pogojev za obravnavo vloge.

Pomembna novost pri ugotavljanju identitete vložnika se nanaša še na spremembo pravil, ko je vloga vložena prek informacijskega sistema organa. Vložnik se bo lahko identificiral z uporabniškim imenom in geslom, ki se dodelita v okviru centralne storitve za spletno prijavo in elektronski podpis, taka identifikacija vložnika pa bo dovolj za ugotovitev volje kot pogoja za obravnavo vloge, zato podpisovanje z elektronskim podpisom ne bo potrebno.

Uradni in tuji jeziki poslovanja organov

Predlog zakona omogoča, da lahko organ obravnava vlogo v tujem jeziku, če vložitev v uradnem jeziku zaradi realne možnosti obravnavanja ni potrebna, ker uradna oseba obvlada tuj jezik. S tem se ne vzpostavlja pravno upravičenje stranke, da vlogo vloži v tujem jeziku, ampak le izjemoma omogoči obravnavanje vloge brez pozivanja k odpravi pomanjkljivosti, če uradna oseba razume tuj jezik, v katerem je sestavljena. Tako se odpravi formalnost, ko je organ vsakokrat pozival stranko k vložitvi vloge v uradnem jeziku ali pa jo celo zavrgel, če stranka pozivu ni sledila v postavljenem roku, čeprav to realno ni bilo potrebno.

Obravnava vloge v tujem jeziku pa ne pomeni uradnega poslovanja v tujem jeziku, organ bo s stranko – kot doslej – posloval v uradnem jeziku, skladno z Ustavo Republike Slovenije. Povedano drugače, vsi dokumenti med postopkom bodo izdani le v uradnem jeziku, ne v jeziku, v katerem bodo vloge vložene in obravnavane.

Samodejna izdaja potrdil o dejstvih

S predlagano spremembo se dopušča tudi samodejna izdaja potrdil o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca. Kot izdajatelj samodejno izdelanega potrdila nastopa organ, ki je sicer pristojen za izdajo potrdila na podlagi zakona, potrdilo pa se izda v elektronski obliki in overi s kvalificiranim elektronskim žigom izdajatelja.

Samodejno izdano potrdilo ustreza kriterijem, ki so z zakonom določeni za javno listino, zato zanj velja domneva resničnosti, kot velja za preostala potrdila, ki jih v fizični ali elektronski obliki v vsakem posamičnem primeru osebno podpiše uradna oseba.

Vir: Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku.