Upravni postopki predstavljajo v sodobni družbi formalni okvir razreševanja javnopravnih razmerij, tj. razmerij, ki se vzpostavljajo med oblastjo in posameznimi osebami, ko gre za uveljavljanje njihovih pravic, obveznosti in pravnih koristi v soočenju z javnim interesom in pravnim položajem tretjih oseb.

V nekaterih tujih ureditvah je pomen upravnih postopkov in njihove kodifikacije še širši skozi skupni zakon, denimo tudi za normodajne postopke izdaje splošnih upravnih aktov. Na naših tleh pa temeljni Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), sprejet leta 1999 in nadaljujoč tradicijo kodifikacije od prvega Steskovega postopkovnika iz leta 1923 in nadalje avstrijskega ZUP, pomeni osnovo za odločanje o posamičnih zadevah na podlagi že obstoječih dejanskih okoliščin primera.

Čeprav primerjalno gledano slovenski ZUP z izdajo posamičnih in konkretnih upravnih aktov ureja razmerja razmeroma omejeno, je njegov pomen kot »mala ustava«¹ izjemen, saj predstavlja v velikem deležu podrobnejšo opredelitev temeljnih ustavnih pravic in svoboščin za postopke upravnih organov.
V nastajajočem komentarju ZUP so zato avtorji, denimo, uvodno pozornost posvetili tudi ustavnopravnim razsežnostim ZUP. V tem pomenu kaže izpostaviti še vlogo ZUP v neupravnih zadevah, ko se bodisi na temelju področnega zakona (na primer Zakona o prekrških) bodisi 4. člena ZUP uporabljajo vsaj njegove temeljne določbe, na primer glede pravice stranke do izjave, obrazložitve odločitve, pretežno nadgrajujoč 22. člen Ustave RS o enakem varstvu pravic.
Ne glede na področje odločanja pa se ob uporabi ZUP uresničujejo tudi ustavne določbe o pravni državi, dostojanstvu, pravnem varstvu in povezane. Namen našega projekta je, da se z globljim poznavanjem teh vprašanj in njihovo izpostavitvijo uresničevanje teh ustavnih določb pri uporabnikih splošnega upravnega in tudi povezanih postopkov še okrepi.

¹ Polonca Kovač, Erik Kerševan (ur.) in drugi: Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani in Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2020 (v nastajanju), predgovor.

Vir: Erik Kerševan, sodnik na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije