Kako hitro mora žrtev kaznivega dejanja zoper storilca uveljavljati morebitni civilnopravni odškodninski zahtevek, da se izogne zastaranju?

Kazniva dejanja pogosto vodijo v konkretne škodne posledice za žrtve kaznivih dejanj (oškodovance) – nastane jim bodisi premoženjska bodisi nepremoženjska škoda. Tako primerjalnopravno kot tudi v domači ureditvi imajo ti oškodovanci z vidika zastaranja odškodninskih zahtevkov zoper povzročitelja kaznivega dejanja ugodnejši položaj kot drugi oškodovanci.

Po slovenskem pravu velja v skladu s 353. členom Obligacijskega zakonika (OZ) za zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, tisti zastaralni rok, ki je predpisan za kazenski pregon, če je ta daljši od civilnopravnega. V praksi pa ne bo pomembna zgolj dolžina zastaralnega roka, temveč se vprašanje, kateri rok je za oškodovanca ugodnejši, presoja ob upoštevanju vseh okoliščin, ki vplivajo na njegov tek, vključno s trenutkom začetka teka, okoliščinami za njegovo zadržanje in pretrganje ipd.¹

Ali je za oškodovanca ugodnejši civilnopravni ali kazenskopravni režim, je torej treba ugotavljati v vsakem posameznem primeru. Roki za zastaranje kazenskega pregona so sicer razmeroma dolgi,² toda zastaranje začne teči že s trenutkom storitve kaznivega dejanja.³ Kazensko zastaranje za oškodovanca zato ne bo nujno ugodnejše. Civilnopravni objektivni zastaralni rok namreč začne praviloma teči šele s trenutkom nastanka škode, subjektivni rok pa šele s seznanitvijo s škodo in povzročiteljem.⁴ Poleg tega so pomembna še pravila o zadržanju in pretrganju teka zastaranja. OZ določa, da imata zadržanje ali pretrganje zastaranja kazenskega pregona posledico tudi za zastaranje odškodninskega zahtevka. Vendar pa je bilo z novim Kazenskim zakonikom (KZ-1) odpravljeno razlikovanje med relativnim in absolutnim zastaranjem kazenskega pregona, saj procesno dejanje za pregon storilca kaznivega dejanja ni več razlog za pretrganje zastaranja. Zastaralni rok tako (z nekaj izjemami) teče neprekinjeno od trenutka storitve kaznivega dejanja, ne glede na začetek sodnega kazenskega postopka.

Nova določba o neprekinjenem teku kazenskopravnega zastaralnega roka kljub vodenju kazenskega pregona lahko povzroča preglavice tudi oškodovancem.⁵ Čas trajanja kazenskega postopka namreč ni več varno obdobje, v katerem lahko oškodovanec kadarkoli še pravočasno vloži tožbo ali v kazenskem postopku priglasi premoženjskopravni zahtevek. Čeprav bi bilo oškodovancu lahko v interesu čakati na izid kazenskega postopka, saj bi bilo dokazovanje temelja njegovega odškodninskega zahtevka tako lažje, bo s tem veliko tvegal. Kazenskopravno zastaranje bi lahko nastopilo med postopkom, s tem pa bo najpogosteje zastaran tudi odškodninski zahtevek (razen če bi civilnopravno zastaranje nastopilo še pozneje). Prav tako bo naknadna vložitev tožbe pogosto lahko prepozna, če bo po daljšem kazenskem postopku prišlo do oprostilne sodbe, saj to pomeni, da bodo za zastaranje odškodninskega zahtevka gotovo veljali običajni civilnopravni roki. Malo časa za tožbo bi oškodovancu lahko ostalo celo v primeru kazenske obsodilne sodbe, če bi bila slednja denimo izdana tik pred iztekom kazenskopravnega zastaranja.

Za oškodovanca bo zato v vsakem primeru najvarneje, če vloži tožbo ali v kazenskem postopku priglasi premoženjskopravni zahtevek znotraj teka običajnega civilnopravnega roka iz 352. člena OZ. Predvsem pravočasna priglasitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku je tista, ki mu omogoča, da počaka na izid kazenskega postopka in se šele potem odloči o nadaljnjem vodenju lastnega pravdnega postopka. Če bo kazenska sodba obsodilna, bo morda že v kazenskem postopku ugodeno tudi premoženjskopravnemu zahtevku, v primeru napotitve na pravdo pa bo tožnikov položaj varovan glede zastaranja in olajšan glede dokazovanja temelja odgovornosti. Če bo kazenska sodba oprostilna, bo oškodovanec z zahtevkom napoten na pravdo, pri čemer bo zastaralni rok varovan zaradi pravočasne priglasitve zahtevka v kazenskem postopku. Lahko pa bo tudi vnovič premislil o možnosti lastnega uspeha ali prilagodil strategijo pravdanja.

Pazljiv mora biti tudi oškodovanec, ki je svoj premoženjskopravni zahtevek najprej priglasil v kazenskem postopku, vendar si je nato premislil in bi ga (na primer zaradi dolgotrajnosti kazenskih postopkov) raje uveljavljal v pravdi. Z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka je že nastopila litispendenca, zato ga bo pred vložitvijo tožbe moral v kazenskem postopku najprej umakniti. S tem pa se postavi v položaj, ko se po prvem odstavku 366. člena OZ šteje, da zastaranje s priglasitvijo premoženjskopravnega zahtevka sploh ni bilo pretrgano. To lahko pomeni, da je zahtevek v vmesnem času že zastaral.

Podrobneje o problematiki zastaranja civilnopravnih odškodninskih zahtevkov za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, pa najdete v knjigi Zastaranje in prekluzija v zasebnem pravu.

¹ V. Kranjc, v: M. Juhart in N. Plavšak (ur.): Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga. GV Založba, Ljubljana 2003, str. 484.

² Najkrajši trenutno veljavni zastaralni rok, ki velja za kazniva dejanja, za katera se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen, znaša šest let.

³ Prvi odstavek 91. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

⁴ Člen 352 OZ.

⁵ Sodna praksa, ki je nastajala na podlagi prej veljavnega KZ, jim je bila z vidika teka zastaralnih rokov za odškodninske zahtevke bolj naklonjena.


Avtorica: dr. Nina Zupan