V skladu s 145. členom Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/2007, 21/2018 – v nadaljevanju DZ) otroke zastopajo starši, razen če zakon določa drugače. Če je treba otroku kaj vročiti ali sporočiti, se to lahko veljavno vroči ali sporoči enemu ali drugemu od staršev, če starši ne živijo skupaj, pa tistemu, pri katerem otrok živi, ali tistemu, ki je naveden v sodni poravnavi ali odločitvi sodišča o skupnem varstvu in vzgoji otroka iz 139. člena DZ.

Pravo predpostavlja, da so fizične osebe praviloma sposobne same izjavljati voljo v pravnem prometu, in jim zato priznava poslovno sposobnost. Ta predpostavka pa ne velja pri otrocih, ki zaradi nizke starosti in s tem povezane nizke stopnje razumevanja niso sami sposobni sprejemati razumnih odločitev. V skladu s posebnim ustavnim varstvom otrok (prvi odstavek 56. člena URS) mora zakonodajalec take otroke v pravnem prometu posebej zavarovati. Temu varstvu so namenjena posebna civilnopravna pravila o poslovni sposobnosti otrok. V skladu z njimi daje DZ staršem upravičenje za zastopanje svojih otrok.

Starši pridobijo upravičenje za zastopanje s trenutkom otrokovega rojstva po samem zakonu (ex lege, 245. člen DZ). Ker svoje upravičenje črpajo neposredno iz zakona, štejejo za zakonite zastopnike otroka v najožjem pomenu besede. Zastopanje je del starševske skrbi za otroka (6. člen DZ), ki pomeni pravico in obveznost staršev (glej 136. in 137. člen DZ). Razlog, da zastopanje ni izrecno omenjeno niti v 136. členu DZ, ki opredeljuje vsebino starševske skrbi, niti v 137. členu DZ, ki še posebej izpostavlja obveznosti staršev, je v tem, da zaradi varnosti pravnega prometa in s tem povezanimi interesi tretjih za zastopanje veljajo posebna pravila. Zakonodajalec se je zato odločil, da zastopanje uredi v posebni določbi (v 145. členu DZ).

Otrok, ki nimajo staršev ali zanje starši ne skrbijo in so zato postavljeni pod skrbništvo, ne zastopajo starši, ampak jih zastopa skrbnik (prvi odstavek 257. člena DZ). Skrbnik je zakoniti zastopnik otroka v širšem pomenu besede, kajti upravičenja ne črpa neposredno iz zakona, kar je značilnost staršev kot zakonitih zastopnikov v ožjem pomenu besede, temveč pridobi upravičenje za zastopanje neodvisno od volje zastopanega na podlagi pravnega akta pristojnega organa. Po DZ je ta pravni akt odločba sodišča (drugi odstavek 257. člena DZ).

Zakoniti skrbnik otroka v širšem pomenu je tudi otrokov skrbnik za posebni primer, ki v imenu zastopanega otroka opravi zgolj posamezno dejanje ali določeno vrsto dejanj, dokler zastopani otrok oziroma v njegovem imenu starši ali skrbnik (kadar je otrok postavljen pod skrbništvo) ne morejo poskrbeti za otrokove pravice in koristi (267. člen DZ). Postavitev skrbnika za posebni primer ne pomeni postavitve pod skrbništvo. Skrbnika za posebni primer z odločbo postavi sodišče, center za socialno delo ali drug organ, pred katerim teče postopek (265., 267. in 268. člen DZ). Skrbnikov za posebni primer je več vrst (na primer kolizijski skrbnik ali kolizijski zastopnik, 269. člen DZ; začasni skrbnik ali začasni zastopnik, 265. člen DZ).

Drugi odstavek 145. člena DZ rešuje vprašanje, kako se otroku vročajo najrazličnejša (sodna in druga) pisanja oziroma se mu karkoli sporoča. DZ predpisuje, da se lahko otroku kaj veljavno vroči ali sporoči tako, da se to sporoči enemu ali drugemu od staršev. V primeru, da starši ne živijo skupaj, se vročitev oziroma sporočilo opravi prek tistega starša, pri katerem otrok živi, ali prek tistega, ki je kot upravičen za vročanje in sporočanje naveden v sodni poravnavi ali odločitvi sodišča o skupnem varstvu in vzgoji otroka iz 139. člena DZ.[1] Kadar ima otrok več zakonitih zastopnikov, zadostuje, če se pisanje vroči ali sporočilo opravi enemu od njih. Če je odločba vseeno vročena obema, začne teči rok za pravno sredstvo od vročitve odločbe prvemu od njih, in ne šele od poznejše vročitve oziroma od vročitve tistemu, ki mu je bila vročena zadnjemu.[2] V primeru, da je vročitev opravljena v nasprotju z drugim odstavkom 145. člena DZ, sodišče presodi, kako je to vplivalo na otrokovo korist.[3] Če je vročitev nepravilno opravljena neposredno otroku, morebitni rok, določen v sodnem pisanju, ne začne teči, dokler vročitev ni opravljena pravilno.[4] Vsaka nepravilna vročitev pa ne pomeni nujno, da je začetek teka roka odložen.[5] Če se je zakoniti zastopnik kljub nezakonitemu postopanju (vročanju oziroma sporočanju neposredno otroku) pravočasno odzval, otroku ni bila odvzeta možnost obravnavanja, zato tudi ni bistvene kršitve določb postopka.[6]

Kadar otrokovi zakoniti zastopniki niso starši, se vročitev oziroma obvestilo otroku opravi skrbniku oziroma skrbniku za posebni primer, če je ta pooblaščen tudi za vročanje pisanj, naslovljenih na otroka.

[1] Glej komentar k 139. členu DZ.

[2] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Cp 400/2013 z dne 22. 3. 2013 – baza Ius-info.

[3] Čeprav je bilo sodno pisanje za otroka namesto prek matere, pri kateri otrok živi, vročeno prek očeta, takšno postopanje ni šlo v škodo otroka. Sklep o dedovanju je bil zakoniti zastopnici očitno vročen, saj je proti njemu v imenu otroka vložila pritožbo. Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Cp 2460/2013 z dne 8. 1. 2014 – baza Ius-info.

[4] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, št. II Cp 1495/2013 z dne 31. 5. 2013 – baza Ius-info.

[5] V pravdnem postopku, ki se na podlagi 37. člena ZNP smiselno uporablja tudi v nepravdnem, velja, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik prejme pisanje kljub kršitvi. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Glej šesti odstavek 139. člena ZPP.

[6] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, št. Cp 594/1999 z dne 13. 10. 1999 – baza Ius-info.

Vir: Novak, B., Čujović, M., v: Novak, B., Komentar Družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana, 2019 – v tisku.