Neenakomerna prerazporeditev polnega delovnega časa delodajalcem v praksi povzroča nemalo težav. Na videz povsem preproste določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) pa v praksi odpirajo pomembna vprašanja, predvsem z vidika varovanja pravic delavcev.

Zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov ZDR-1 dopušča poleg enakomerne razporeditve tudi neenakomerno in začasno prerazporeditev delovnega časa. Za neenakomerno razporeditev delovnega časa je značilno, da je v nekaterih obdobjih delovni čas delavca daljši od polnega, pri čemer ne sme biti daljši od 56 ur na teden, v drugih obdobjih pa je krajši od polnega.

Polni delovni čas pa se upošteva kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šest mesecev. To pomeni, da delavec v največ šestmesečnem obdobju ni delal več kot polni delovni čas (na primer 40 ur na teden). Delavci, katerih delovni čas je neenakomerno prerazporejen, so že tako v težjem položaju kot delavci, ki delajo v enakomernem delovnem času, zato je zelo pomembno, da jim delodajalec zagotovi pravice, ki jim iz tega naslova pripadajo.

Vir: Podrobneje o neenakomerni prerazporeditvi delovnega časa v Pravni praksi, št. 12-13/2016.