Določba o prepovedi sklenitve sporazuma o plačilu nadomestila namesto izrabe letnega dopusta je razumljiva, saj je v skladu z načelom, da je letni dopust mogoče izrabiti le v času trajanja delovnega razmerja, ker obdobje izrabe sodi v delovno razmerje, samo v omejenem obsegu pa je ob prenehanju delovnega razmerja dopusten dogovor o izplačilu.

Do nedavnega uveljavljena sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča¹ je tožbeni zahtevek za plačilo neizrabljenega letnega dopusta presojala kot odškodninski zahtevek v luči določil Obligacijskega zakonika² (v nadaljevanju OZ). Na tej podlagi je sodišče delavcu prisodilo odškodnino za neizrabljen letni dopust zgolj ob predpostavki, da so bili podani vsi elementi civilnega delikta (1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. krivda na strani delodajalca), tako da je moral delavec v takih sporih med drugim dokazati, da je od delodajalca izrecno (pisno) zahteval izrabo letnega dopusta in da mu je delodajalec to pravico izrecno odklonil.

Taka sodna praksa je bila spremenjena, ker opisano stališče ni bilo v skladu s pravom Evropske unije in novejšo prakso Sodišča EU,³ konkretno s pravilom oziroma razlago pravila iz Direktive o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v sodbi Sodiš­ča EU v združeni zadevi Gerhard Schultz-Hoff proti Deutsche Rentenversicherung Bund (C-357/06) in Stringer in drugi proti Her Majestys Revenueand Customs (C-350/06).

Direktive zavezujejo države članice, na katere so naslovljene, le glede cilja, ki ga je treba doseči, izbira metode in oblike pa je za dosego tega cilja prepuščena nacionalnim organom. Direktive niso na splošno veljavne in neposredno uporabljive. Poleg tega so sredstvo za razlago nacionalnega predpisa, ki temelji na njih, države članice pa so zavezane notranje pravo razlagati tako, da so zagotovljene pravice posameznika, za katere se zavzemajo direktive.

Sodbe, ki jih sprejme Sodišče EU o zahtevi za rešitev predhodnega vprašanja, so ugotovitvene in niso izvršljive, vendar vsebujejo odločitev o razlagi in/ali veljavnosti prava EU z učinkom erga omnes. To pomeni, da so v sodbah sprejeta stališča obvezna za organe držav članic. Glede interpretacijske odločbe velja tudi pravilo, da Sodišče EU ponovi le tisto, kar je vedno bilo.

Direktiva o določenih vidikih organizacije delovnega časa v prvem odstavku 7. člena določa, da sprejmejo države članice ukrepe, s katerimi delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa. V skladu z drugim odstavkom istega člena minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen ob morebitnem prenehanju delovnega razmerja.

Sodišče EU je v združeni zadevi Schultz-Hoff ter Stringer in drugi odločalo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanaša na razlago 7. člena Direktive o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Zapisalo je, da je namen direktive določanje minimalnih zahtev, namenjenih izboljšanju življenjskih in delovnih pogojev delavca, s približevanjem nacionalnih ureditev, ki se nanašajo predvsem na delovni čas in v tem okviru na letni dopust. Namen letnega dopusta so počitek in oddih delavca, skrb za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja ter pridobitev distance od organiziranega delovnega procesa. Zavzelo je stališče, da delavec ne sme izgubiti pravice do (plačanega) letnega dopusta. Čeprav mu ga zaradi bolniške odsotnosti ne uspe izrabiti, se šteje, da dopusta ni mogel izrabiti v predvidenem roku.

Po drugi strani ni v nasprotju z Direktivo o določenih vidikih organizacije delovnega časa ureditev, ki pripelje do izgube pravice do plačanega letnega dopusta, če ima delavec v času referenčnega obdobja ali obdobja za prenos možnost izvršiti pravico. Sodba v tej zadevi se nanaša izključno na primer, ko delavec celotno obdobje, v katerem bi lahko izrabil letni dopust, tega ne more izrabiti (na primer zaradi bolniške odsotnosti). Enako velja za delavca, ki je na začetku referenčnega obdobja na delu in bi letni dopust lahko izrabil, pa ga ne izrabi, nato pa je odsoten z dela zaradi bolezni do konca referenčnega obdobja in obdobja za prenos.

Pravica do letnega dopusta v minimalnem trajanju je pomembno načelo socialnega prava EU, ima jo vsak delavec ne glede na zdravstveno stanje. Ko delovno razmerje preneha, te pravice ne more izrabiti, zaradi česar ima pravico do denarnega nadomestila. Za delavca, ki pravice do letnega dopusta ne more izrabiti iz razlogov, za katere ne odgovarja, mora biti nadomestilo izračunano tako, da je delavec postavljen v položaj, primerljiv s položajem, v katerem bi bil, če bi izvršil pravico med trajanjem delovnega razmerja. Zato je za izračun nadomestila odločilno običajno plačilo delavca, ki bi ga prejel med dopustom.

Izraz odškodnina za neizrabljen letni dopust, ki ga je uporabljal 166. člen ZDR, je sedaj veljavni ZDR-1 v 164. členu zamenjal z izrazom nadomestilo.

Sporno določbo je treba razlagati tako, da denarno nadomestilo pripada vsakemu delavcu, ki ne more izrabiti letnega dopusta pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, tudi tistemu, ki ga ne more izrabiti na primer zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni ali starševstva niti v referenčnem obdobju niti v obdobju za prenos.⁴

Tako stališče je zavzelo pritožbeno sodišče v številnih odločitvah, pri katerih je štelo, da je delavec, ki je pred prenehanjem delovnega razmerja odsoten z dela zaradi bolezni, tako da ne more izrabiti pripadajočega letnega dopusta, upravičen do nadomestila za neizrabljene dni.⁵ Enako stališče je zagovarjalo, če delavcu pred prenehanjem delovnega razmerja ni omogočena izraba letnega dopusta, ker delodajalec ne poskrbi za ustrezno organizacijo delovnega procesa (s protipravnim ravnanjem), pri čemer bi bila odgovornost delodajalca v teh primerih lahko tudi krivdna.⁶

Ena od odločitev se je nanašala celo na obdobje pred sodbo v združeni zadevi Schultz-Hoff ter Stringer in drugi.⁷

Pri nekaterih primerih je Višje delovno in socialno sodišče naredilo »še korak naprej«, in sicer je prisodilo nadomestilo za neizrabljen letni dopust (oziroma je potrdilo tako odločitev sodišča prve stopnje), ne da bi bilo poprej ugotovilo, da delavec letnega dopusta ni mogel izrabiti, zgolj na podlagi ugotovitev, da je delavcu delovno razmerje prenehalo in da ni izrabil vsega pripadajočega letnega dopusta, ni pa se opredelilo do vprašanja, zakaj letnega dopusta ni izrabil. V skladu s takim (širokim izhodiščem) je štelo, da je tožnica, ki ni zaprosila za izrabo letnega dopusta, ker je računala, da bo po izteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, s toženo stranko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, upravičena do nadomestila za letni dopust, ki ga ni izrabila do dneva prenehanja delovnega razmerja.⁸

Podobno je štelo pri tožniku, ki je imel ob začetku učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi neizrabljene dneve letnega dopusta, da je za te dneve upravičen do nadomestila.⁹

Do nadomestila je upravičen tudi tožnik, ki mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo in ki do dneva prenehanja delovnega razmerja ni izrabil preostanka letnega dopusta za preteklo leto in sorazmernega dela letnega dopusta za tekoče leto, pri čemer ni razvidno, da bi bil pred prenehanjem delovnega razmerja na bolniškem dopustu.¹⁰

Vrhovno sodišče RS je dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je delavec upravičen do plačila denarnega zneska za neizrabljen letni dopust oziroma ali je delavec ob prenehanju delovnega razmerja upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust, čeprav dopusta ne izrabi izključno po svoji volji.¹¹ Odločitev je utemeljilo s spremenjeno sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki s prisojanjem odškodnine za neizrabljen letni dopust odstopa od sodne prakse, s katero se utemeljenost takega tožbenega zahtevka presoja po odškodninskem temelju. Poleg tega je ocenilo, da gre za pomembno pravno vprašanje z vidika zagotovitve pravne varnosti v razmerjih med delavci in delodajalci.

Odločitev o reviziji bo odgovorila na vprašanje, ali ni sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča preširoko razumela stališča Sodišča EU, da je delavec, ki ne izrabi letnega dopusta, upravičen do nadomestila, saj se stališče nanaša izključno na delavca, ki letnega dopusta ne izrabi zaradi objektivnih razlogov, in ne po lastni presoji. Z vprašanjem razloga za neizrabo letnega dopusta se v nekaterih predstavljenih zadevah, ki so bile obravnavane pri nas, sodišče ni ukvarjalo, ampak je delavcu priznalo nadomestilo zgolj na podlagi dejstev, da letnega dopusta ni izrabil in da mu je prenehalo delovno razmerje. Taka presoja pa po mojem mnenju ni ustrezna niti glede na namen letnega dopusta niti glede na zavezujoče norme prava EU.

Napačno je tudi stališče, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust le, kadar z delodajalcem sklene sporazum o izplačilu nadomestila. Izplačilo nadomestila je neposredna pravica delavca in sporazum ni potreben.

^*Povzeto po Pirnat, T., Odškodnina ali nadomestilo za neizrabljen letni dopust, Pravna praksa, 2011, št. 6–7, str. 21.
¹ Odl. Pdp 1426/98 z dne 28. januarja 2000, Pdp 625/2001 z dne 16. januarja 2003, Pdp 182/2000 z dne 6. junija 2002, Pdp 1381/2002 z dne 17. junija 2004, Pdp 833/2003 z dne 16. aprila 2004, Pdp 407/2005 z dne 26. januarja 2006, Pdp 344/2008 z dne 10. februarja 2009 in Pdp 512/2009 z dne 17. septembra 2009, dostopno na www.sodisce.si (15. 10. 2015).
² Uradni list RS, št. 97/2007.
³ Odl. Pdp 880/2010 z dne 13. januarja 2011 in Pdp 881/2010 z dne 2. decembra 2010, dostopno na www.sodisce.si (15. 10. 2015).
⁴ Odl. Pdp 468/2010 z dne 16. septembra 2010, Pdp 659/2010 z dne 4. februarja 2010, Pdp 825/2010 z dne 9. septembra 2010 in Pdp 1045/2010 z dne 3. decembra 2010, dostopno na www.sodisce.si (15. 10. 2015).
⁵ Odl. Pdp 825/2010 z dne 9. septembra 2010 in sodba istega sodišča, Pdp 283/2010 z dne 25. maja 2010, dostopno na www.sodisce.si (15. 10. 2015).
⁶ Odl. Pdp 880/2010 z dne 13. januarja 2011 in Pdp 881/2010 z dne 2. decembra 2010, dostopno na www.sodisce.si (15. 10. 2015).
⁷ Odl. Pdp 409/2010 z dne 2. septembra 2010, dostopno na www.sodisce.si (15. 10. 2015).
⁸ Odl. Pdp 659/2009 z dne 4. februarja 2010, dostopno na www.sodisce.si (15. 10. 2015).
⁹ Odl. Pdp 422/2010 z dne 13. oktobra 2010, dostopno na www.sodisce.si (15. 10. 2015).
¹⁰ Odl. Pdp 937/2009 z dne 31. marca 2010, dostopno na www.sodisce.si (15. 10. 2015).
¹¹ Odl. VIII DoR 92/2010 z dne 14. septembra 2010, VIII DoR 66/2010 z dne 16. julija 2010 in VIII DoR 28/2010 z dne 19. maja 2010, dostopno na www.sodisce.si (15. 10. 2015).

Vir: Priročnik - Vse, kar morate vedeti o letnem dopustu in regresu, avtorice mag. Nina Scortegagna Kavčnik.