Iz odločitve Državne revizijske komisije v zadevi, št. 018-199/2018-7, izhaja dvoje:

• prvič, pri odločitvi, katerega od sistemov za elektronsko javno naročanje bodo izbrali, so naročniki samostojni in avtonomni in glede na lastno analizo potreb izberejo sistem, ki je zanje najoptimalnejši;

• drugič, naročnik je (objektivno) odgovoren za izbor primernega sistema za elektronsko oddajo ponudb. To pomeni, da je nasproti ponudnikom naročnik tisti, ki postane (ne glede na krivdo) odgovoren za to, da skladno z načelom enakopravne obravnave zagotovi dostopnost platforme za vse gospodarske subjekte, ki želijo oddati ponudbo, in njeno normalno delovanje.

Nadalje, ne glede na to, da določba šestega odstavka 22. člena Direktive 2014/24/EU ni bila prenesena v ZJN-3, slednja zavezuje naročnike in tudi nanje – poleg na države članice – prenaša odgovornost za izvedbo analize tveganj in določitev ravni varnosti, na podlagi katere nato v konkretnih postopkih zahtevajo podpis ponudb z naprednimi elektronskimi podpisi, podprtimi s kvalificiranim potrdilom.

V Sloveniji deluje več platform za elektronsko javno naročanje. Izzivi elektronskega javnega naročanja in odgovornost pa so za vse naročnike enaki ne glede na to, kateri sistem za elektronsko javno naročanje uporabljajo. Ključni izziv za naročnike je, kako skrajšati čas priprave razpisne dokumentacije ter omogočiti čim lažje in hitrejše vodenje postopkov oddaje javnih naročil, ob hkratnem zagotavljanju ustrezne ravni transparentnosti in varnosti poslovanja ter zagotavljanja celovitosti (integritete) podatkov.

Na drugi strani je cilj digitalizacije javnega naročanja gotovo tudi v tem, da je čas priprave ponudbe krajši, da se spodbuja privzeto digitalno poslovanje, zmanjšujeta tiskanje in poraba papirja ter da se spodbudi večje število ponudnikov k oddaji ponudb in posledično k večji konkurenci na trgu javnega naročanja, kar bo privedlo do gospodarnejše porabe javnih sredstev.

S tega vidika so elektronski sistemi za javno naročanje zlasti orodje, ki naj bi tako naročnikom kot ponudnikom omogočilo, da lažje in fleksibilneje na transparenten način uskladijo ponudbo in povpraševanje. Vendar pa digitalizacija in optimizacija postopkov javnega naročanja ne smeta zniževati ravni varnosti, transparentnosti, varovanja celovitosti podatkov in enakopravnega obravnavanja ponudnikov. Ker je odgovornost za zakonito, varno in pravilno delovanje sistemov za elektronsko javno naročanje na naročnikih, je pomembno, da se zavedajo tveganj, ki so s tem povezana.

Zato bomo o tej temi spregovorili na seminarju Priložnosti in tveganja elektronskega javnega naročanja v praksi.

Vir: doc. dr. Petra Ferk, Inštitut za javno zasebno partnerstvo