Sodišče EU je 7. novembra 2019 izdalo prvo odločitev (zadeva C‑555/18, K. H. K. proti B. A. C., E. E. K.) o Uredbi 655/2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov (v nadaljevanju: Uredba ENZBR). Uredba ENZBR uvaja enoten začasni ukrep na področju evropskega civilnega procesnega prava, ki zagotavlja ex parte postopek z učinkom presenečenja za dolžnika. S prvo odločitvijo na podlagi predhodnega vprašanja, ki ga je postavilo bolgarsko sodišče, je Sodišče EU zagotovilo razlago določenih vidikov uporabnosti Uredbe ENZBR.

Iz dejanskega stanja izhaja, da je upnik predlagal izdajo bolgarskega plačilnega naloga proti dvema dolžnikoma, ki morata solidarno plačati znesek, ki ustreza predplačilu na podlagi prodajne predpogodbe z dne 20. oktobra 2017 in aneksa k tej pogodbi. Bolgarsko okrožno sodišče v Sofiji je 5. aprila 2018 izdalo nacionalni plačilni nalog. Dolžnikoma sta bila 18. aprila 2018 poslana prepisa navedenega naloga na njuna naslova v Sofiji (Bolgarija), vendar sta bili sodni pisanji vrnjeni pošiljatelju, saj dolžnika na navedenih naslovih nista bila najdena, bolgarsko sodišče pa v nadaljevanju ni moglo pridobiti nobenega drugega naslova dolžnikov.

V takšnih primerih bolgarsko pravo določa, da sodišče obvesti upnika o možnostih vložitve tožbe za ugotovitev obstoja terjatve proti dolžniku. Na dan, ko je bil sprejet sklep o pozivu na vložitev tožbe, je tožeča stranka okrožnemu sodišču v Sofiji predlagala, naj ji izda evropski nalog za zamrznitev bančnih računov, ki jih imata dolžnika na Švedskem, ker sta dolžnika zapustila Bolgarijo in sta takrat prebivala na Švedskem.

Predložitveno sodišče je s sklepom predlog za izdajo evropskega naloga in njegove priloge posredovalo predsedniku okrožnega sodišča v Sofiji za začetek ločenega postopka in imenovanje sodnika poročevalca. Vendar je predsednik okrožnega sodišča zadevo predložil predložitvenemu sodišču in mu naročil, naj odloči v zadevi, ter navedel, da je plačilni nalog »javna listina« v pomenu 10. točke 4. člena Uredbe ENZBR in da ni razlogov za začetek ločenega postopka. Okrožno sodišče v Sofiji je bilo drugačnega mnenja in je izhajalo s stališča, da nalog ni takoj izvršljiv, ker je zoper njega mogoče vložiti ugovor, in da nalog torej ni »javna listina« v pomenu 10. točke 4. člena Uredbe ENZBR, na podlagi katerega bi lahko sodišče v okviru postopka za izdajo plačilnega naloga izdalo evropski nalog za zamrznitev bančnih računov. Zaradi nasprotujočih si mnenj je okrožno sodišče v Sofiji prekinilo odločanje in Sodišču EU v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

1. Ali je plačilni nalog v zvezi z denarno terjatvijo na podlagi 410. člena [GPK], ki še ni postal izvršljiv, javna listina v pomenu 10. točke 4. člena Uredbe ENZBR?

2. Če plačilni nalog na podlagi 410. člena [GPK] ni javna listina, ali je treba na podlagi vloge upnika začeti ločen postopek, ki je drugačen od postopka na podlagi 410. člena [GPK], na podlagi člena 5(a) Uredbe ENZBR?

3. Če je plačilni nalog na podlagi 410. člena [GPK] javna listina, ali je potem sodišče dolžno odločiti v roku iz člena 18(1) Uredbe ENZBR, če je tek rokov med sodnimi počitnicami v skladu z določbo nacionalnega prava zadržan?

Glede vprašanja izvršljivosti plačilnega naloga

Bistveni del obrazložitve v odločbi Sodišča EU predstavlja odgovor na prvo vprašanje. Sodišče EU je preučilo, ali je »izvršljivost« pogoj, da se plačilni nalog šteje za verodostojno listino. Kot je pravilno poudarilo Sodišče EU, Uredba ENZBR v 8. do 10. točki 4. člena, kjer so opredeljeni pojmi »sodna odločba«, »sodna poravnava« in »javna listina«, izrecno ne določa, da mora biti zadevni akt izvršljiv. Sodišče EU je pri razlagi sledilo obrazložitvi generalnega pravobranilca Szpunarja, ki je svoje mnenje utemeljil na sistematični in zgodovinski razlagi. Poudarilo je, da je treba doseči ustrezno ravnotežje med interesi upnika in dolžnika s tem, da se določijo različni pogoji za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov glede na to, ali je upnik že pridobil naslov, na podlagi katerega lahko od dolžnika zahteva plačilo dolga v izvorni državi članici, ali ne. Natančneje, v prvem primeru mora upnik dokazati le, da je ukrep nujen zaradi neposredne nevarnosti, medtem ko mora v drugem primeru sodišče na podlagi dokazov, ki jih predloži upnik, ugotoviti, da bo upnik verjetno uspel z zahtevkom v glavni stvari zoper dolžnika (fumus boni iuris).

Glede sistematične razlage se je Sodišče EU oprlo na 14. člen Uredbe ENZBR in poudarilo, da gre v tem primeru samo za izjemo. Zgodovinsko razlago je oprlo na predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah (COM(2011) 445 final), ki je razlikoval na eni strani primer, v katerem je upnik že pridobil sodno odločbo, sodno poravnavo ali izvršljivo javno listino v državi članici izvršitve, in na drugi strani primer, ko upnik še ni začel sodnega postopka v glavni stvari ali ko je pridobil naslov zoper nasprotno stranko, ki je izvršljiv v državi članici izvora, ampak še ni bil razglašen za izvršljivega v državi članici izvršitve, v veljavni Uredbi ENZBR pa to razlikovanje med izvršljivostjo naslovov v državi članici izvora in v državi članici izvršitve ni urejeno.

Sodišče EU zaključuje, da tudi iz analize pripravljalnih del Uredbe ENZBR izhaja, da mora biti naslov, da se lahko obravnava kot »sodna odločba«, »sodna poravnava« ali »javna listina«, izvršljiv v državi članici izvora. Na prvo vprašanje je tako odgovorilo, da je treba 10. točko 4. člena Uredbe ENZBR razlagati tako, da plačilni nalog, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki ni izvršljiv, ni »javna listina« v pomenu te določbe.

Avtonomna razlaga pojma »postopek v glavni stvari«

V skladu z Uredbo ENZBR se nalog za zamrznitev lahko izda pred postopkom v glavni stvari ter med njim ali po njegovem koncu. Upnik, ki zahteva izdajo naloga pred začetkom postopka v glavni stvari, začne ta postopek in sodišču, pri katerem je bila vložena vloga za izdajo naloga za zamrznitev, predloži dokazilo o takem začetku v roku, ki ga določa ENZBR. Vendar pa Uredba ENZBR ne podaja definicije pojma »postopek v glavni stvari«. Iz 13. uvodne izjave Uredbe ENZBR izhaja, da pojem zajema vse postopke, katerih cilj je pridobiti izvršljivi naslov za zadevni zahtevek, vključno s skrajšanimi postopki v zvezi s plačilnimi nalogi. V konkretnem primeru ni bilo jasno, kateri od postopkov – bodisi prvi postopek, na podlagi katerega je upnik pridobil plačilni nalog ali celo nadaljnji postopki, s katerimi bi upnik plačilni nalog ohranil v veljavnosti – predstavljajo postopek v glavni stvari. Pri odgovoru na to vprašanje je Sodišče EU izhajalo iz 13. uvodne izjave Uredbe ENZBR, ki omogoča širšo razlago pojma postopka v glavni stvari. Zato je menilo, da je mogoče tekoči postopek za izdajo plačilnega naloga, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, šteti za »postopek v glavni stvari«.

Glede razlage pojma »izjemne okoliščine« za odstop od roka za izdajo odločbe o ENZBR

Sodišče EU je v okviru tretjega vprašanja presojalo, ali se sodne počitnice v skladu z nacionalnim pravom lahko štejejo za izjemne okoliščine glede na 45. člen Uredbe ENZBR, na podlagi katerih bi se lahko upravičila zamuda roka za izdajo odločitev o predlogu za izdajo naloga. V zvezi s tem je Sodišče EU odgovorilo, da obdobja sodnih počitnic ni mogoče opredeliti kot »izjemne okoliščine« v pomenu te določbe.

Sklep 

Ob podrobnejši analizi odločbe Sodišča EU lahko ugotovimo, da Sodišče EU pri obravnavi odgovora na prvo vprašanje zastopa restriktivno stališče o pojmu javna listina kot izvršilnem naslovu, kar daje občutek, da se je v tej zvezi usmerilo v zaščito dolžnikovih pravic. V skladu z bolgarskim pravom predlogu za izdajo plačilnega naloga ni treba predložiti nobenega dokumenta, ki utemeljuje upnikov zahtevek. Sodišče na podlagi te izjave upnika glede podlage in zneska izda plačilni nalog, v katerem sta med drugim navedena obveznost, ki jo mora dolžnik izpolniti, in natančen rok, v katerem mora dolžnik poplačati dolg vložniku. V skladu s slovensko ureditvijo v ZIZ se s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine v prvem delu odloči o obstoju upnikove terjatve, ki jo ima zoper dolžnika. Ta del postane izvršilni naslov, ko postane pravnomočen in je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti, torej s pridobitvijo izvršljivosti. Kot tak predstavlja podlago, na kateri je dovoljena izvršba zoper dolžnika zaradi prisilne izterjave terjatve, katere obstoj je ugotovljen v njem. Evropski nalog za zamrznitev bančnih računov je lahko tako zlasti pomemben, kadar upnik še nima izvršljivega naslova in zato ne more začeti izvršbe iz tega naslova tudi na podlagi določb Uredb št. 805/2004 (evropski izvršilni naslov), 4/2009 (Bruselj IIa oziroma prenovljena Uredba št. 2019/1111) in 1215/2012 (prenovljena Bruseljska uredba Ia), pri slednjih ima izvršljivost javne listine pomembno vlogo v sistemih pretoka pravnih instrumentov, ki so vzpostavljeni s temi uredbami.

Evropsko civilno procesno pravo, ki je del mednarodnega zasebnega prava EU, je dinamično in hitro razvijajoče področje, na katerega posega tudi naraščajoča sodna praksa Sodišča EU. Leta 2018 je bila pri Uradnem listu Republike Slovenije izdana knjiga Mednarodno zasebno pravo EU, ki sistematično in celovito obravnava področje mednarodnega zasebnega prava EU v širšem pomenu. Knjiga ponuja bralcu tako teoretične temelje mednarodnega zasebnega prava kot tudi poglobljeno obravnavo Bruseljske uredbe Ia, Bruseljske uredbe II bis, Rimske uredbe I, II in III, Preživninske, Dedne in Insolvenčne uredbe, evropskega izvršilnega naslova, Evropskega plačilnega naloga, spora majhnih vrednosti, evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov, mednarodne pravne pomoči, vročanja in dokazovanja.

Vir:  Ivanc, T., v: Repas, M., Rijavec, V. (ur.), Mednarodno zasebno pravo EU, Uradni list RS, Ljubljana, 2018.