Z odločitvijo v zadevi Trgovina Prizma, C-331/14, ECLI:EU:C:2015:456, je Sodišče EU glede na razlago Šeste direktive 77/388/EEC odločilo, da je tožnik v nacionalnem upravnem sporu vendarle DDV zavezanec tudi za tisti dve parceli, ki ju je zaradi izgradnje trgovinskega centra prodal kot fizična oseba.

Zadeva je zanimiva zato, ker je Vrhovno sodišče že odločilo o obstoju te davčne obveznosti, ko je zavrnilo revizijo zaradi zatrjevano nedopustne naknadne obdavčitve dveh zemljišč, ki jih je tožnik prodal kot fizična oseba z enakim režimom DDV kot preostala zemljišča, ki jih je prodal kot samostojni podjetnik. Vendar pa je davčni zavezanec prek ustavne pritožbe, zaradi neopredelitve Vrhovnega sodišča do relevantne sodne prakse Sodišča EU in zaradi neopredelitve do predloga o predložitvi zadeve Sodišču EU, uspel doseči razveljavitev sodbe Vrhovnega sodišča.

Ustavno sodišče je namreč presodilo o obstoju kršitve pravice do zakonitega sodnika iz 23. člena Ustave, in sicer, ker je Vrhovno sodišče arbitrarno kršilo dolžnost iz tretjega odstavka 267. člena PDEU, saj se do predloga ni opredelilo (odločba Ustavnega sodišča, Up-1056/11-15 z dne 21. 11. 2013). Pri tem je Ustavno sodišče poudarilo vsebinsko povezanost med pravico posameznika do sodnega varstva iz 23. člena Ustave (ki obsega tudi dolžnost sodišča do predložitve zadeve Sodišču EU) in pravico do enakega varstva iz 22. člena Ustave, vezano na standard zadostne obrazložitve sodne odločbe.

Končno, kljub naknadni odločitvi Vrhovnega sodišča o prekinitvi revizijskega postopka zaradi predložitve predhodnega vprašanja Sodišču EU v postopku predhodnega odločanja, sodba z dne 9. julija 2015 gotovo predstavlja razočaranje za davčnega zavezanca!

Več o posameznikovem uveljavljanju pravnih sredstev za učinkovito varstvo »unijskih pravic« glej v monografiji Učinkovito sodno varstvo v pravu EU avtorice dr. Alenke Berger Škrk.

dr. Alenka Berger Škrk