Slovenski sistem javnega naročanja je ob koncu leta 2015 s sprejemom že četrtega zakona o javnem naročanju pridobil ne le posodobljeno, temveč tudi novo orodje za izvedbo postopkov javnega naročanja. ZJN-3 v primerjavi z dosedanjimi zakoni z enakim ali podobnim imenom vsebuje tudi določbe, ki urejajo javno naročanje na t. i. infrastrukturnem (utility) področju, ki se je do sedaj urejalo v posebnem zakonu, Zakonu o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev. Zaradi poenostavitve in boljše preglednosti se je zakonodajalec tokrat odločil, da bo podobni materiji obravnaval v enotnem aktu. Bolj podrobno o tem, zakaj in kakšne so posebne določbe, ki jih lahko uporabljajo naročniki, ki se ukvarjajo s posebnimi dejavnostmi, pa si lahko preberete v posebnem podpoglavju knjige Zakona o javnem naročanju. 

Kot rečeno, z uveljavitvijo tega zakona bodo sistem javnega naročanja v Republiki Sloveniji urejali trije posebni zakoni, Zakon o javnem naročanju, Zakon o javnem naročanju na področju obrambe in varnosti  in Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja, na podlagi katerega se uveljavljajo pravice do pravnega varstva. V Sloveniji javna naročila normativno urejamo od sredine 90. let prejšnjega stoletja, prvi zakon o javnih naročilih, ZJN, pa je bil sprejet že leta 1997. Temu je tri leta kasneje sledil drugi zakon, ZJN-1, ta je bil skoraj v celoti prenovljen leta 2004. Sledil mu je tretji zakon, Zakon o javnem naročanju (ZJN-2), ki je prvič in v celoti v slovensko zakonodajo povzel tudi evropske direktive s področja javnega naročanja.

Nedavno sprejeti Zakon o javnem naročanju, ZJN-3, bo, kot že rečeno, tako nadomestil kar dva do sedaj veljavna zakona, ZJN-2, ki je urejal naročanje na klasičnem področju, in Zakon o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (ZJNVETPS),  ki je urejal javno naročanje na infrastrukturnem področju. ZJN-3 se, tako kot predhodna zakona, v večjem delu naslanja in črpa vsebino iz dveh evropskih direktiv, in tudi pri tem zakonu je obveznost prenosa teh direktiv glavni razlog za nov sistemski zakon. Tako ZJN-2 kot ZJNVETPS sta v dobrih osmih letih doživela kar pet sprememb, kar je glede na pomembnost materije, ki jo urejata zakona, in število uporabnikov, ki jih zadevata,* razmeroma pogosto, pravzaprav več kot vsi njuni predhodniki skupaj.  

Novi ZJN-3 je nastajal skoraj leto dni in v razpravo so bili vključeni številni deležniki, kar je morda najpomembnejše, pa je to, da je za pripravo osnutka predloga zakona predlagatelj, tj. Ministrstvo za javno upravo, pripravil analizo sistema javnega naročanja. Z analizo je ministrstvo poskušalo odgovoriti na nekatere dileme in prek razprave prepoznati tista področja uporabe, ki jih je treba z novim zakonom urediti bolje ali drugače.

Predlagatelj je spremembo zakonodaje začrtal v smeri doslednega prenosa direktiv, z namenom povečanja transparentnosti, omejevanja korupcijskih tveganj, spodbujanja inovativnega naročanja in sodelovanja malih in srednjih podjetij ter povečevanja deleža zelenega naročanja in večje gospodarnosti.

Čeprav je bila ob sprejemanju opravljena analiza in je sprejem zakona pospremila široka razprava, ali pa ravno zato, je državni svet potem, ko je bil zakon v sprejet državnem zboru, v novembru 2015 k ZJN-3 vložil in izglasoval odložilni veto, primarno zaradi drugačne obravnave podizvajalcev. Državni zbor je na naslednji, 13. redni seji, 18. novembra 2015, opravil ponovno glasovanje in predlog ZJN-3, še z nekaj dodatnimi glasovi kot prvič, dokončno potrdil.

*V Sloveniji je več kot 3.100 naročnikov, postopke pa vodi prek 6.400 uporabnikov, izhajajoč iz ocene poročanja o premoženjskem stanju tistih, ki sodelujejo v postopkih javnega naročanja na strani naročnikov, ob pretežnemu delu celotnega gospodarstva, nadzornih institucij in drugih državnih organov.

Vir: Zakon o javnem naročanju, ZJN-3, z uvodnimi pojasnili Saša Matasa in stvarnim kazalom Neže Planinšič