Zakon o agrarnih skupnostih s komentarjem: Dedovanje premoženja člana agrarne skupnosti

Objavljeno: 18. 1. 2017

Večina pravnikov ob omembi agrarnih skupnosti, kolektivnega premoženja in drugačnega načina posedovanja (un altro modo di possedere) najprej pomisli, da te vsebine spadajo k predmetu pravne zgodovine in da gre za neka razmerja iz preteklosti, vendar temu ni tako. Kar slabe štiri odstotke celotne površine Slovenije danes predstavljajozemljišča, ki so v solastnini oziroma skupni lastnini članov agrarnih skupnosti, število agrarnih skupnosti se giblje okrog šesto, povprečna agrarna skupnost pa ima 34 članov.1 

Ti podatki govorijo v prid temu, da so to velike površine, katerih primerno upravljanje je pomembno z vidika slovenskega gozdarstva in kmetijstva, ter potrjujejo prepričanje, da agrarne skupnosti niso samo pretekla zgodovinska tvorba, ampak so tudi danes še kako žive organizacije, s katerimi se moramo ponovno2 naučiti živeti, pravniki pa razumeti njihove posebnosti.

Ob tem imamo v mislih dve temeljni pravni vprašanji: dedovanje (pravilo enega dediča) in primerno upravljanje s skupnim premoženjem (skupno upravljanje preko organov agrarne skupnosti), ki sta v novem Zakonu o agrarnih skupnostih (ZAgrS)3 urejeni na novo in bistveno odstopata od splošne ureditve na področju dednega in stvarnega prava.

V tem prispevku se bomo na kratko dotaknili problematike dedovanja premoženja člana agrarne skupnosti, ki je v solastnini oziroma skupni lastnini članov, to področje namreč ZAgrS ureja popolnoma na novo.

V zadnjih dvajsetih letih se je v sodni praksi sicer uveljavilo pravilo, da lahko lastniški delež v agrarni skupnosti deduje samo en dedič, vendar temu ni bilo vedno tako. Pogosto se je solastniški delež člana v postopku dedovanja še nadalje drobil na več dedičev, zato ZAgrS za ta del premoženja uzakonja pravilo enega dediča brez izjem.

Sodna praksa je zavzela tudi stališče, da lahko premoženje v agrarni skupnosti deduje le oseba, ki je član agrarne skupnosti, ostalim dedičem »nečlanom« pa pripada »nujni« delež. A naše mnenje je, da takšna razlaga ni nujno vedno pravilna; nesporno je le, da bi morala sodišča ta pogoj (članstvo v agrarni skupnosti) upoštevati le pri tako imenovanem »prvem dedovanju« (po drugem odstavku 8. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic).4

Za vse nadaljnje postopke dedovanja pa je vprašljivo, ali je sploh dopustno, da agrarna skupnost posredno (s sprejemom oziroma nesprejemom posameznika v članstvo agrarne skupnosti) odloča o določitvi dediča. Zato ZAgrS za dedovanje predvideva tako imenovane »pripadnostne položaje«, da bi ta del premoženja dedovala tista oseba, ki je »blizu« agrarni skupnosti in ima interes za upravljanje s skupnim premoženjem, posredno pa se na ta način zagotavljata tudi ekonomska in socialna funkcija lastnine (67. člen Ustave RS).

Več o obravnavani določitvi dediča ter tudi o izrecnemu urejanju prepovedi izplačila nujnega deleža dedičem v primeru prehoda zapuščine na občino5 lahko preberete v knjigi Zakon o agrarnih skupnostih s komentarjem.

1 Premrl, T. (2013): Analiza stanja agrarnih skupnosti v Sloveniji na podlagi podatkov upravnih enot. Ekspertiza. Ljubljana: Gozdarski inštitut Slovenije.
2 Po drugi svetovni vojni (1947) je bilo premoženje agrarnim skupnostim odvzeto in so bile dejansko ukinjene; postopki vračanja premoženja so se začeli po letu 1991 oziroma letu 1994.
3 Uradni list RS, št. 74/15.
4 Uradni list RS, št. 5/94, 38/94, 69/95, 22/97, 56/99, 72/00, 87/11, 14/15 – ZUUJFO in 74/15 – ZAgrS.
5 Sodna praksa je glede izplačila nujnega deleža dedičem v primeru prehoda premoženja člana na občino neenotna: prakse sodišč, po kateri so bile občine zavezane za plačilo nujnega deleža: VSK Cp 1146/2007, VSK Cp 40/2009, VSL II Cp 3509/2012 in druge, drugače: VSL II Cp 180/2015 in VSL II Cp 1536/2013.

Vir: Andrej Hafner

AAA Zlata odličnost
|

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti