Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) vsakomur daje pravico, da od zavezancev po tem zakonu pridobi informacijo javnega značaja. Definicija informacije javnega značaja je sicer različna glede na to, ali so to tako imenovani organi (državni organi, organi lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil, izvajalci javnih služb ali druge osebe javnega prava) ali tako imenovani poslovni subjekti pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava. Za oboje pa velja odločanje z erga omnes učinkom, kar pomeni, da so informacije v enaki meri dostopne komurkoli ne glede na to, kdo je konkreten prosilec. Vsi zavezanci pa imajo od uveljavitve ZDIJZ-C možnost, da uporabijo določbo petega odstavka 5. člena ZDIJZ, ki pomeni na zakonu utemeljen odstop od tega splošnega načela – zgolj konkretnemu prosilcu se lahko zavrne dostop.

Zavezanec lahko izjemoma zavrne prosilcu dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja. Upravno sodišče in Informacijski pooblaščenec sta že pred uveljavitvijo te določbe institut zlorabe pravice aplicirala na postopke po ZDIJZ z uporabo splošnih pravnih načel. Kljub temu pa uzakonitev takšne izjeme od prostega dostopa pomeni nov vidik, ki ga bo treba upoštevati pri odločanju. Ali sta torej »očitna zloraba pravice« in »očitno šikanozen značaj« dva različna standarda? Kolikšno mora biti trpljenje zavezanca, da lahko zahtevo zavrne kot očitno šikanozno? Na kaj vse mora prosilec vplivati s svojo zahtevo, da lahko govorimo, da zlorablja pravico dostopa do informacij javnega značaja? Kaj pomeni funkcionalna povezanost zahtev? Tudi s temi vprašanji se ukvarjajo avtorice novega Komentarja Zakona o dostopu do informacij javnega značaja s stvarnim kazalom, ki izide predvidoma konec maja 2017 .

Od uveljavitve novele ZDIJZ-C je minilo ravno dovolj časa, da smo že dobili nekaj prakse sodišč in je že mogoče napovedati, v katero smer bodo šle odločitve o vprašanjih, ki pa še niso bila konkretno rešena. Komentar se poglobljeno ukvarja z materialnopravnimi vprašanji dostopa do informacij javnega značaja s poudarkom na novostih, ki sta jih prinesli noveli ZDIJZ-C in ZDIJZ-E. Daje tudi praktične napotke za ravnanje zavezancev in prosilcev.

Zakon o dostopu do informacij javnega značaja je v preteklih letih doživel tudi kar nekaj drugih pomembnih sprememb. Novela ZDIJZ-C je v aprilu 2014 k uporabi tega zakona zavezala povsem novo skupino zavezancev – poslovne subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, novosti pa se nanašajo tudi na proaktivnost organov zavezancev pri omogočanju dostopa do informacij javnega značaja.

Z novelo ZDIJZ-E se je v letu 2016 veliko spremenilo na področju ponovne uporabe informacij javnega značaja. Za ponovno uporabo so se odprli novi sklopi gradiv – gradiva muzejev, knjižnic in arhivov. Sprejeta je bila tudi nova Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja, s katero so se uveljavila nova pravila zaračunavanja stroškov, tako za dostop kot tudi za ponovno uporabo informacij javnega značaja. Zaradi potreb ponovne uporabe so postavljene tudi nove zahteve, ki se nanašajo na obvezno opremljanje zbirk podatkov s tako imenovanimi metapodatkovnimi opisi. V Komentarju Zakona o dostopu do informacij javnega značaja s stvarnim kazalom, so (mestoma polemično) predstavljene normativne spremembe oziroma novosti, pretekla in pričakovana praksa Informacijskega pooblaščenca in sodišč ter teorija s področja dostopa do informacij javnega značaja, tudi v zvezi z uporabo določb o zlorabi pravice oziroma šikanoznem značaju zahtev.

Vir: dr. Nataša Pirc Musar