V Uradnem listu RS, št. 54/15 z dne 20. julija 2015, je bila objavljena že šesta novela Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1F).

Novela prinaša več pomembnih rešitev, ki naj bi po eni strani zagotavljale učinkovito izvrševanje izrečenih kazni, zmanjšale administrativne ovire in poenostavile postopke, in to predvsem z zmanjševanjem števila upravnih zadev, pri katerih se v postopku subsidiarno uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku, pri tem pa naj bi po drugi strani obdržale raven pravic obsojencev in drugače uredile posamezne postopke, ki so v praksi omogočali zlorabe.

Tako novela spreminja pogoje za prestajanje kazni zapora ob koncu tedna in zaostruje pogoje za odložitev izvršitve kazni iz zdravstvenih razlogov, saj je mogoče po novem odložiti izvršitev kazni le še v primeru, če obsojenec kazni ne more nastopiti zaradi bolnišničnega zdravljenja.

Pogodba o prevozu tovora pa ima tri posebnosti:
– prva je, da je to pogodba v korist tretjega; skleneta jo pošiljatelj in prevoznik v korist prejemnika;
– druga je, da ima pošiljatelj pravico spreminjati prevozno pogodbo potem, ko je bila ta že sklenjena. Tako lahko na primer naroči, da se prevoz ustavi, da se tovor izroči drugemu prejemniku, da se pelje v drug namembni kraj ali da se vrne v odhodni kraj;
– tretja posebnost prevoznih pogodb je v omejitvi odgovornosti. Prevoznik ne odgovarja za povzročeno škodo na tovoru v celoti, temveč le do določenega omejenega zneska.

Lokalni (infrastrukturni) projekti se v praksi pogosto znajdejo v primežu pravil EU o državnih pomočeh, ki med drugim javnim oblastem držav članic Evropske unije nalagajo obveznosti, ki jih znatno omejujejo tako pri vsakodnevnih poslovodnih odločitvah kot pri strateških odločitvah.

Eno ključnih vprašanj je torej, ali v konkretnem primeru sploh gre za državno pomoč v smislu prvega odstavka 107. člena PDEU. Če namreč ne gre za državno pomoč, ne pridejo v poštev (preostala) pravila EU o državnih pomočeh in obveznosti, določene v njih.

Kot državna pomoč v smislu prvega odstavka 107. člena PDEU se šteje ukrep, s katerim so kumulativno določeni posebni pogoji, in sicer, da gre za pomoč, ki:
– jo dodeli država ali je kakorkoli dodeljena iz državnih sredstev,
– ima naravo gospodarske prednosti oziroma koristi za prejemnika (podjetje),
– je dodeljena selektivno, tj. s favoriziranjem posameznih podjetij ali panog,
– (lahko) izkrivlja tržno konkurenco na notranjem trgu in
– (lahko) vpliva na trgovanje med vsaj dvema državama članicama Evropske unije.