Nekatere spremembe so predlagane tudi za osebni stečaj. Vse te novosti bodo predstavljene in obravnavane na  okrogli mizi, ki bo potekala v okviru 9. Dnevov insolvenčnega prava 2016.

Slovenski sistem javnega naročanja je ob koncu leta 2015 s sprejemom že četrtega zakona o javnem naročanju pridobil ne le posodobljeno, temveč tudi novo orodje za izvedbo postopkov javnega naročanja. ZJN-3 v primerjavi z dosedanjimi zakoni z enakim ali podobnim imenom vsebuje tudi določbe, ki urejajo javno naročanje na t. i. infrastrukturnem (utility) področju, ki se je do sedaj urejalo v posebnem zakonu, Zakonu o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev. Zaradi poenostavitve in boljše preglednosti se je zakonodajalec tokrat odločil, da bo podobni materiji obravnaval v enotnem aktu. Bolj podrobno o tem, zakaj in kakšne so posebne določbe, ki jih lahko uporabljajo naročniki, ki se ukvarjajo s posebnimi dejavnostmi, pa si lahko preberete v posebnem podpoglavju knjige Zakona o javnem naročanju. 

Kot rečeno, z uveljavitvijo tega zakona bodo sistem javnega naročanja v Republiki Sloveniji urejali trije posebni zakoni, Zakon o javnem naročanju, Zakon o javnem naročanju na področju obrambe in varnosti  in Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja, na podlagi katerega se uveljavljajo pravice do pravnega varstva. V Sloveniji javna naročila normativno urejamo od sredine 90. let prejšnjega stoletja, prvi zakon o javnih naročilih, ZJN, pa je bil sprejet že leta 1997. Temu je tri leta kasneje sledil drugi zakon, ZJN-1, ta je bil skoraj v celoti prenovljen leta 2004. Sledil mu je tretji zakon, Zakon o javnem naročanju (ZJN-2), ki je prvič in v celoti v slovensko zakonodajo povzel tudi evropske direktive s področja javnega naročanja.

Konec leta 2013 je Odvetniška zbornica Slovenije skupaj s še tremi odvetniškimi pisarnami na Ustavnem sodišču Republike Slovenije vložila ustavno pritožbo zoper odredbe o hišni preiskavi in pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti dveh zakonov.
Ustavno sodišče je tako z odločbo št. U-I-115/14 Up-218/14 z dne 21. 1. 2016 odločilo, da sta Zakon o kazenskem postopku in Zakon o odvetništvu v neskladju z ustavo (1. točka izreka), in državnemu zboru naložilo, da mora z odločbo ugotovljeno protiustavnost odpraviti v enem letu po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka).

Zakon o kazenskem postopku in Zakon o odvetništvu namreč ne urejata posebnosti preiskovalnih dejanj pri odvetniku na način, ki bi preprečil nedopustne posege v odvetniško zasebnost, zato sta v neskladju s 35. členom, prvim odstavkom 36. člena in prvim odstavkom 37. člena ustave. Ker odvetniku in predstavniku odvetniške zbornice ne dajeta učinkovitega pravnega sredstva zoper sodne odredbe, na podlagi katerih se izvajajo preiskovalna dejanja, in zoper odločitve sodišč o obsegu podatkov, v katere je mogoče vpogledati ter jih je mogoče zaseči in preiskati v odvetniški pisarni, sta v neskladju tudi s 25. členom ustave.
Ker izpodbijana zakonodaja ne omogoča sodne kontrole odločitve policije o vpogledu, zasegu in preiskavi teh podatkov, je v neskladju tudi s prvim odstavkom 23. člena ustave. Do odprave ugotovljene protiustavnosti je ustavno sodišče določilo način izvršitve sprejete odločbe. Z njim vzpostavlja minimalna jamstva ureditve preiskovalnih dejanj, kadar se opravljajo pri odvetniku.